Starševstvo

Večkrat dobim sebe, kako pogledujem proti dojenčkom. Saj ne, da bi ga imela, pri mojih 42ih in že odraslih otrocih mislim, da bi se mi kar “sfuzlalo”, če bi sedaj dobila dojenčka …

Kljub takim občutkom, ko pogledam ta mila, nežna, nedolžna bitja, me prevzameta neskončna dobrota in milina, pozabim na vse slabo na tem svetu. Seveda, kratko traja, ker že v naslednjem momentu zaslišim tiranskega kričača, kako izsiljuje starše in para živce vsem prisotnim.

V momentu se mi porodi vprašanje – Kdaj nedolžni angelčki postanejo tirani?! Pa ne mi reči, da ni tako, kajti delam na takem mestu, da vidim, kaj se dogaja … Vidim popolnoma nemočne starše, ki obupano čakajo, da tiranija mine … Ogromno berem o tem, kako je treba vzgajati otroke, sami strokovnjaki, en bolj pameten kot drugi, nasveti nič kaj posebno uporabni, ker če bi bilo obratno, bi večina naše mladine bila prijazna, imela bi vsaj osnovne vrednote, spoštovanje sebe in drugih, toleranco, ljubezen …

To, kar jaz srečam na cesti, avtobusu, v trgovini, šoli in celo vrtcu … ni mi všeč. In ko se bodo moji otroci odločili, da bodo imeli otroke, ne bi rada bila v njihovi koži. Saj ne rečem, da sem idealna mati, marsikaj bi moji pri meni spremenili, ampak moj sin, ko se peljeva v mesto z avtobusom, odstopi mesto starejši gospe .. .papirčke še vedno prinese v žepe, pa v koš, ne po pločniku …

Moja hčerka že dobro leto živi s fantom, dela, kljub mladosti je izredno odgovorna … Seveda bi jaz marsikaj pri njih spremenila, če bi lahko, isto kot bi oni pri meni, ampak kar je najbolj pomembno, ponosna sem na njiju, ker sem ustvarila dva DOBRA človeka, človeka, ki jima ni vseeno za trpljenje drugih, človeka, ki sta vedno pripravljena pomagati. In čeprav jima kot mati samohranilka, tujka nisem mogla podariti marsikakšne stvari, ki sta si morda želela, sem storila največ, kar sem lahko v situaciji, v kateri sem bila. Podarila sem jima ljubezen, srce, nasmeh in objem in ju naučila, da objem, nasmeh, ljubezen delita naprej, ker vse razen tega pride in mine, samo to je tisto, kar šteje, kar dela razliko …

Veliko ljudi je na tem svetu, odločiti se je treba in biti Človek! Ni recepta, vsa pisanja in teorije so lahko samo smernice, starševstvo je najbolj zahteven projekt, življenjskega pomena in te lahko neskončno osreči ali popolnoma uniči …

Zato se je treba tega lotiti, ko si pripravljen, ko si res želiš izkusiti lepoto starševstva, a … vse je odvisno od nas. Vzgoja otroka se začne s pravilno izbiro partnerja, s tem se popolnoma strinjam … Naprej pa, kakor se odločimo, tako imamo – srečo ali tiranijo …