Zakaj ne nosiš srca na dlani?

V sodobni družbi je pogosto značilno, da se srca ne nosi na dlani. Raje kot to, se skrije za različnimi odtenki osebnostnih preoblek, ki kažejo navzven popolnoma drugačno podobo človeka kot v resnici je.

Tudi sama sem bila mojstrica preoblek. V različne preobleke sem se preoblekla tudi nekajkrat dnevno, jih menjala in se vedno pretvarjala, da sem nekdo drug. Mislila sem, da je nositi srce na dlani znak ranljivosti. Da bo prišel kdo, ga vrgel na tla in poteptal.

Prav tako sem bila mnenja, da se z jekleno zaščito, ki si jo nadeneš, da te varuje kot oklep pred vsemi morebitnimi »nevarnostmi«, lahko trajnostno zaščitiš. Ker naj bi bilo bolje delovati kot robot brez čustev, otopel in hladen kot jeklo, samo, da ti ne bi ničesar prišlo blizu. Ker naj bi bilo tako bolj varno. Ker se drugače lahko zgodi kaj nepredvidljivega.

V življenju se želimo zaščititi s kontrolo

Vendar ne moremo vsega kontrolirati in se zaščititi pred vsem, ker na tak način sploh ne živimo življenja. To je podobno kot če bi skozi okno gledali dež in bi ga želeli občutiti na lastni koži, pa si ne bi dovolili iti ven in to tudi zares narediti – zmočiti se in čutiti dež z vsemi telesnimi porami in uživati v njem, brez razmišljanja o »posledicah.«

Čustvena otopelost nas razdvaja

Zaradi te čustvene otopelosti ljudi je večkrat tako, da se obrnemo stran, če vidimo koga v stiski, strah nas je lastne človeške ranljivosti in radi se pretvarjamo, da je vse popolno – da smo mi popolni. Ko pa pridemo domov in zapremo vrata za seboj, ostanemo sami s svojimi okostnjaki v omarah. Prikrajšani smo za medsebojno podporo in večkrat otopeli raje delamo družbo materialnim stvarem okrog sebe, kot pa, da bi se bili resnično zmožni povezati s človeško toplino. Tako ni nič čudnega, da je med nami vse več odtujenosti.

V človeški otopelosti se ustvarja praznina in ni ključ v tem, da hodimo okrog z jeklenimi okovi na srcu, temveč tem, da se naučimo zopet zaupati v ljudi, v sebe, v življenje. Da pričnemo zopet verjeti v to, da nositi svoje srce na dlani ni znak šibkosti, temveč neizmernega poguma ljudi, ki si v vsej svoji veličini upajo biti in čutiti to kar so in to tudi pokazati.

Nositi srce na dlani predstavlja moč

Nositi svoje srce na dlani je znak ogromne moči in zaupanja, da bo z njim vse v redu. Ker ga namreč nihče ne more raniti in poteptati, če tega ne dovolimo sami. Na svetu je že dovolj čustvenih »invalidov«, ki so zaprli svoja srca za svoje pristne občutke ter jih nehali izkazovati in ni potrebno še kakšnega več. Potrebno pa je stopiti hladne okove iz naših src in namesto samo z razumom, pričeti razmišljati predvsem s srcem.