Srednja šola – naj razdalja ne bo ovira

Za vsakega mladostnika se slej ko prej brezskrbni šolski dnevi končajo. Za tiste bolj pridne kasneje, za malo manj pridne že prej, vsi pa se s prvo odraslo odločitvijo srečajo konec osnovne  šole. Le katera šola je prava? Kaj je tisto, kar bi rad počel v življenju?

Zagotovo zelo težka odločitev vsakega posameznika. Iz vseh strani letijo informacije in v vsej poplavi nasvetov se zgodi, da je učenec še bolj zmeden kot prej.  Vsi ti svetujejo, da se odloči glede svoje želje, hkrati pa zraven dodajo še toliko stvari, ki vplivajo na odločitev. Kot vedno , se na žalost spet vse vrti okoli denarja. Če je otrok iz manjšega kraja, v katerem ni ravno velika izbira srednjih šol, velikokrat pristane ravno v šoli, v katero ni hotel. Če se spomnim samo svojega primera. Pogrešala sem predvsem predstavitev poklicev. Verjetno je to danes že v praksi, mi tega nismo imeli. Čez leta sem srečala sošolko, ki je sedaj zobotehnica. Sama nisem niti pomislila na to šolo, ker mi ni padla na misel. Mi smo imeli pogovor s šolskim psihologom in to je bilo to. Seveda so bile želje pri 14 letih mogoče drugačne kot so sedaj, ena pa se je skozi vsa leta iskanja same sebe in poklicne poti prepletala med drugimi. Zdravstvo. Hotela sem v srednjo zdravstveno šolo. Ker pa je bila v drugem kraju, so me doma takoj odvrnili od te ideje. Izgovorov je bilo veliko, da je naporen poklic, delovni čas, oddaljena šola, zgodnje vstajanje in vožnja z vlakom … In še bi lahko naštevala. Skratka vsaka šola, ki ni bila doma, je bila po mnenju staršev samo beg pubertetnice iz domačega okolja. Edina izbira je bila gimnazija v domačem kraju. Bila sem sprejeta in sem jo tudi uspešno zaključila. Res mi je ostalo veliko splošnega znanja, možnost zaposlitve pa ne. Ker sem morala zaradi bolezni prekiniti študij, je ostala moja formalna izobrazba le gimnazijski maturant. Službe pa s svojo splošno razgledanostjo itak ne dobim. Včasih so bili gimnazijci še iskani, danes te ne vzame praktično nihče.

Velikokrat se sprašujem, kako bi se moja poklicna pot nadaljevala, če bi odšla v srednjo šolo po lastni izbiri. Mogoče bi danes uživala v poklicu, katerega sem si želela. Danes, ko sem tudi sama mamica in poslušam želje svojih otrok, se znova in znova opominjam, da ne bom ponavljala napak svojih staršev. Upam, da bom dovolj pametna, da bom lahko svetovala otroku, da se po svoji želji odloči za poklic, ki ga veseli. Čeprav je to pri 14 letih težko. Tudi pustiti otroka v 100 km oddaljen kraj ni lahka odločitev. A če bo želja po določeni srednji šoli velika, bomo probali po zmožnostih tudi to omogočiti. Brez že v naprej določenih idej, da mora iti odličen učenec v gimnazijo, zadosten pa v frizersko ali kakšno drugo poklicno šolo. Moja hčerka ima trenutno dve želji, ali bo frizerka ali zdravnica. S tem, da je njena želja frizerka, zdravnica pa si želi postati, ker je bila to moja želja. Pa ne me narobe razumeti, nikoli nisem projicirala svojih sanj na otroka. Tudi če si želi postati frizerka, jo bomo pri tem podpirali. Samo da bo prišla do poklica, ki jo bo veselil in se bo z veseljem opravljala svoje delo.