Srajca nikoli ne skrije značaja

Zgodilo se je lani. Imena in kraj sem priredila, dogodek pa je izviren. Tole pa sem napisala zato, da predstavim, da se splača pogovoriti, preveriti in slišati povedano in šele nato ukrepati! To se ni godilo samo meni, zgodilo se je še komu drugemu, ki pa ne upa povedat. In kot pravi star slovenski pregovor; srajca nikoli ne skrije značaja. kaj to pomeni v mojem primeru, pa si preberite, če želite.

Odpravljala sem se v popoldansko izmeno, ko mi je zazvonil mobilnik, ki je že bil v torbici. Na moj odziv se mi na nasprotni strani oglasi ženski glas, ki se predstavi. Ko še doda, da je to moja sokrajanka, postanem pozornejša. Odložila sem torbico na mizo in sedla na klop.

»Alo, a vi veste,

kaj počnejo vaši otroci na igrišču popoldan?»

»Ja, igrajo se, družijo…« preprosto povzamem popoldneve, ki naj bi jih običajno doživljali te dni otroci.

»Potem pa pridite kdaj z njimi na igrišče pogledat!« Njen glas se je močno spremenil, zajela je zrak in nadaljevala.

»V torek sem opazila, da imam na avtu razbito steklo. Vaš sin mi je zalučal kamen v zadnje steklo mojega avtomobila! Komaj pred enim tednom sem si ga pripeljala domov! Vam ni povedal, ne?« Jeza se je spremenila v smeh. Nadaljevala je. Od presenečenja ji nisem čisto sledila, priznam.

»Sem klicala zavarovalniškega agenta in že dala avto popraviti. Škodo pa boste plačali vi meni!«

V mojem ušesu so njene besede še kar odmevale. Prebudila sem se.

»Pridem do vas, pa se pogovoriva.« Hitro poberem svoje stvari, sedem v avto in na poti ustavim, da sta prisedla še otroka. Ravno sta izstopila iz šolskega avtobusa.

»Kaj se je zgodilo na igrišču, v torek, če sem natančna?« namesto pozdrava pričnem ogovarjati svoja lumpa.

»Metali smo kamne, ON je razbil steklo, ne jaz!« Dobim direkten odgovor in seveda krivca.

»Peljem nas tja, da se pogovorimo. Doma pa rešimo kdo je kaj, kako, zakaj in ZAKAJ NISTA POVEDALA!« Danes je že petek. Si v mislih dodam.

Pa smo se pogovorili. Noreli so, se lovili, metali kamne. Avto je bil parkiran ob robu igrišča. Slučajno, nenamerno, je kamen priletel v zadnje steklo.  Namesto da bi doma povedala, so se otroci dogovorili, da ne povedo. Saj nihče ni videl, razen njih. No, pa so se ušteli. Videla jih je lastnica.

Naslednji dan sem poklicala svojega zavarovalnega zastopnika. Zavarovano imamo hišo in tu zraven imamo vpisane različne kombinacije zavarovanj. Med drugim tudi odgovornost (nisem zavarovalniški agent, samo laično povzemam svojo zavarovalno polico).

Zavarovalni zastopnik prevzame moje podatke, preveri našo zavarovalno polico in nenadoma pove, da bo vse še enkrat preveril in me poklical nazaj.

Gospa me medtem pokliče.

»Če ste pošteni, boste plačali,« doda, ko mi pove znesek škode.

»Dajte mi račun, bom plačala preko klika svoje banke,« sprijaznjeno dodam. Otrok je kriv, kaj naj? Bom račun nesla k zavarovalnem zastopniku na našo izpostavo in poskusila strošek kriti preko zavarovalne police.

»Ja, računa pa nimam. Sem dala steklo popraviti … brez računa. Če ste pošteni, mi boste stroške plačali.«

»Tako pa ne bo šlo, gospa,« se v meni oglasi samoohranitveni nagon. »Na roke pa vam denarja ne morem dati. Račun, prosim. Bom škodo prijavila svoji zavarovalnici in bo strošek poravnan iz naslova police za hišo.« Na drugi strani mobilnika je nastala tišina. Prekinila je.

Zazvoni telefon. Zastopnik.

“No, ali ima gospa zavarovan avto, je prijavila škodo?” izleti iz mene neučakano.

“Veste, to so pa zaupni podatki. Ne morem vam dati podatkov. Saj ste že slišali za varovanje osebnih podatkov …” Mi odgovori. Lasje so se mi naježili.

“Ampak dotična gospa zahteva denar od mene in rekla je, da je klicala zavarovalnega zastopnika,” nadaljujem prizadeto. “In avto je popravljen! Pravi pa, da nima računa in pričakuje, da dobi denar od mene, igra na karto medsosedskega poštenja!”

“Žal vam ne morem pomagati s podatki, katere ste želeli od mene” in prekine.

Strmim v nem mobilnik. Kaj naj storim? Avto sem videla, zadnje steklo je menjano. Torej, obstaja opcija, da je zavarovalnica poravnala škodo, gospa pa želi pobrati denar še od mene? Ali pa je res menjala steklo brez prijave škode, na lasten račun, brez računa? Ampak klicala je agenta, sama mi je povedala, da je klicala zavarovalnega zastopnika.

V tem trenutku sem se usedla pred računalnik. Denar bo dobila samo na dva načina, sem se odločila. Ali mi preda račun, ki ga poravnam, ali pa …

Napisala sem potrdilo o plačilu škode storjeno na kraju, v določenem času. Opisala sem dogodek, podrobno, dodala višino zneska škode in seveda dejstvo, da gospa ni predložila računa. Na koncu še najina podpisa.

Z dvema kopijama sem se odpravila k njej. Pred njo sem postavila denarnico, pisalo in oba papirja.

“Zakaj dogodka niste prijavili policiji?” sem takoj pričela.

“Zakaj pa bi ga? Samo hotela sem, da plačate škodo. Tako sva se dogovorili. Avto pa je potreboval novo steklo takoj,” je zelo poudarila zadnji zlog. Ni me pogledala v obraz, niti me ni pogledala v oči. Sedela je nasproti mene in gledala okolico. Pa sem nadaljevala.

“Pravilno je, da pokličete policijo, ki naredi zapisnik, zavarovalnega zastopnika in nato peljete avto h cenilcu …”

“Zakaj, če pa sem vedela, da je vaš mulc razbil steklo? Nisem želela dodatnih stroškov, če bi poklicala policijo, bi še kazen morali vi plačati! Sem želela hitro vse rešiti s čim manj stroškov,” zajela je zrak in sedaj sem imela priložnost se vklopiti v najin pogovor:

“V redu, prišla sem poravnat škodo. Dajte mi račun ali pa, prosim, podpišite potrdilo o poplačilu škode. S tem želim doseči, da ne boste okrog govorili, da vam nisem plačala. Saj veste gospa, še na Karitasu morajo prevzemniki paketov podpisati, da so sprejeli paket! Pa je paket desetkrat manj vreden kot tale škoda na vašem avtomobilu.” Pred njo sem potisnila papir in pisalo. Računa, jasno, ni imela. Pri sebi.

“Zdaj pa imam, ne želite plačati, nesramni ste do mene, od vas sploh ne bi hotela denarja! Imam dobro šolo za drugič! Naslednjič vas prijavim policiji. Vaš otrok je nevzgojen, namerno je poškodoval steklo! Ne bom podpisala nobenega papirja.”

“Denar vam izročim le, če podpišete. Odločite se zdaj. O vzgoji mojega otroka oz. o njegovem značaju pa ne veste nič in torej nimate kompetenc govoriti o njem.”

“Potem pa opravite svojo nalogo in vzgajajte otroka in ne vem, kakšna mati ste, da otroka puščate samega!” Nenadoma je vstala, se obrnila in odšla v hišo. Za njenim hrbtom so odzvanjale njene še zadnje besede: “ne bom podpisala, nočem vašega denarja,” in že je ni bilo več.  Na papir sem ročno dodala pripis, da gospa ni želela podpisati, torej ji denarja nisem izročila. Izvod sem ji pustila na mizi in odšla. Zadeva je zame bila zaključena.