Šola za vse življenje – naša moč obstoja

Sama sem se pred leti velikokrat zalotila, da sem pretirano skrb in čas polagala v tisto, kar nisem imela. Pozabila na vse, kar imam. Sreča je bila zavita v paket z veliko pentljo in cenovno ovrednotena, z naslovno stranjo srečne družine iz reklamnih oglasov.

Tako zelo stremimo k »sreči«, vendar pozabimo, da nas to lahko pelje tudi stran od cilja. Velike želje, ki so nam neuresničljive, pa vendar so za nas zastavljene, kot naši življenjski cilji, so lahko tudi pot navzdol. Le ta je lahko zelo dolga, z drastičnimi padci, površnim pobiranjem in ta nihanja nam lahko prepričljivo vzamejo naš JAZ in vse za kar je vredno živeti.

Ko tako tečejo leta se niti ne zavedamo, kaj vse zamujamo, kaj vse izgubljamo zaradi strasti, ki jo čutimo »po več«. Te apetite je nemogoče zadovoljiti. Zato se ženemo do te mere, da odpovemo. In ta odpoved je lahko tisti največji dar, največ kar lahko prejmemo.

Od tu naprej gre pot le navzgor. Razmerje in hitrost rasti je odvisna od nas samih, vendar druge smeri ni, nižje ne gre. Ko sem se jaz zavedala tega, sem najprej počistila z zgodovino. Oprostila vse vsem, največ sebi. In se podala na pot naprej.

Lahko? Niti ne! Dobro? Najboljše, kar sem do sedaj storila v življenju.

Objela življenje, ugotovila kako lepe reči me obdajajo, koliko krasnih ljudi imam okoli sebe, kako dobra sem sama kot človek in da vse odločitve sprejemam sama, predvsem pa zanje prevzemam odgovornost.

Življenje je ne glede na težke zdravstvene težave postalo bolj smiselno. Ugotovila sem kako malo je potrebno, da smo mirni.

In ravno MIR je največkrat vse kar si resnično želimo, vendar ga ne znamo postaviti na pravo mesto, zato ga iščemo in si zagotavljamo neko normo, neke predstave, ki so za nas nujno potrebne samo zato, da bi bili mirni.

Po »padcu«, ko ti zataji notranji kompas, ki te je vodil in gnal po vseh poteh, da bi bil »nekaj več«, se moraš sprijazniti s seboj, drugače ne moreš več živeti.

Ko se sprijazniš, ugotoviš, da si našel svoj notranji mir.

Tisto, za kar sem porabila leta odrekanja in garanja, je prišlo samo od sebe brez dobrin, tega ne kupiš. Mir prejmeš. Ali ga znamo sprejeti ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznika.

Ko zaznamo, kako malo je potrebno, da smo srečni, takrat v dar prejmemo nasmeh. Ko sem ugotovila to, sem se odločila, da bom s tem kar sem prejela v dar, pomagala še drugim.

Z nasmehom, toplo besedo. Prej se nikdar nisem toliko smejala kot sedaj. Z vso žalostjo v srcu sem srečnejša kot kdajkoli. In nasmeh želim deliti, zato sem dejavna v domu starejših kot prostovoljka.

Velikokrat se mi varovanci zahvaljujejo. Zahvalo sprejmem, vendar vedno poudarim, da je hvaležnost tudi z moje strani, saj me učijo modrosti, učijo življenja, ljubezni in predvsem zavedanja tiste notranje lepote, ki jo nemalo kdaj postavimo v ozadje zunanje predstavitve.

Včeraj so se mi napisane besede pletle po glavi in kot naročeno sem na Facebook profilu prijateljice zasledila objavo gospe (ZDA), ki je več let zaporedoma skozi okno pozdravljala mimoidoče dijake. Kako zelo jim je s to malo gesto polepšala dni, so ji povedali, ko so ji pripravili zahvalno srečanje.

Da smo srečni in srečo delimo, je navadno potrebno zelo malo. Le nas same in notranji mir. Karte na mizo. Vse se da, če se hoče, vse je možno z veliko volje. In vedno nam pridejo na pot v pomoč ljudje, ki jih najbolj potrebujemo.