Do nestrpnežev ne smemo biti strpni
Nerazumljivo se zdi, da se v taki kulturi, kot je norveška,z najvišjo stopnjo kulture strpnosti v Evropi, sploh lahko rodi in oblikuje taka človeška pošast, kot je množični morilec Breivik. Očitno prav v vsaki kulturi obstaja nekaj tistih, ki raje uničujejo, kot podpirajo življenje. Multikulturnost je namreč izraz kipenja socialnega življenja, v njegovih različnih, čudovitih oblikah in niansah. Nestrpneži in ksenofobi so pač povsod, vendar je grozljivo protislovje ravno v tem, da je Breivik v imenu sovraštva do tujcev, ubijal mlade ljudi v lastnem narodu. Na Norveškem takega nacionalističnega, zločinskega izpada res ni pričakoval nihče, kaže pa, da Evropa ne potrebuje islama za uničenje same sebe. Popolna brezčutnost do žrtev, perverzna želja po ubijanju (mlade žrtve zanj niso bile osebe, ki bi bile vredne kančka milosti) in omnipotentne fantazije o sebi, kot »rešitelju naroda«, s tem, da tako hladnokrvno in množično ubije ljudi lastnega naroda, kaže na hudo bolnega sociopata z neverjetnim potencialom sovraštva. Izrazito visoka stopnja narcisizma mu je celo preprečila, da bi po dejanju samem, storil samomor.
Kar šokantno je, da Breivik, v svojem 1500 strani dolgem manifestu, izpostavlja Slovenijo, kot državo v kateri bi res rad živel, ker je, po njegovem, znala opraviti s tujci oz. zajeziti priseljevanje. V Sloveniji smo sicer znani po nenavadno tolerantnem in milem odnosu do serijskih morilcev (Plut, Paravinja), ki se počutijo pri nas že kar zaščitene. Dejstvo je, da če norveška pošast izpostavlja Slovenijo, kot državo, ki jo občuduje, ni noben kompliment, temveč sramota. Temu bi verjetno pritrdil celo Jelinčič.
Glede na to, da je Norveška ena najbolj načelno tolerantnih in multikulturno odprtih držav in je ta njena naravnanost idejno vtkana v njen medijski in edukacijski prostor, potem le ni tako preprosto kar je omenil Milan Zver, evropski poslanec, na TV klubu, kako pomembna naj bi bila le vzgoja za strpnost za preprečevanje takih pojavov. Ravno norveški primer kaže na to dejstvo, saj se potemtakem tam taka tragedija sploh nebi mogla zgoditi. Otroci in mladi sicer oblikujejo svoj vrednostni sistem predvsem v svoji matični družini, ne pomeni pa to, da so vsi, ki so odraščali v družinah, ki so ksenofobične in nestrpne do drugačnih, tudi potencialni morilci ko bodo odrasli. Pri serijskem morilcu je znano, da gre pri njegovih zločinih za izraz maščevanja, ko s prislinim ubijanjem in davljenjem svojih žrtev (žensk)storilec vedno znova ubija (se ji maščuje) svojo mater(Miller). Njegov bes in izvor le-tega, mu ni zavestno poznan zato ni usmerjen na dejanski objekt maščevanja. Tudi pri množičnem morilcu Breiviku je njegovo dejanje očitno grozljiv izraz maščevanja (ki jo je usmeril na lasten narod),jasno pa je, da njegove žrtve z njegovim potlačenim besom in resničnim objektom maščevanja, nimajo ničesar skupnega.
Vsekakor bode v oči dejstvo, da je norveška pošast storila tako nacionalno, zločinsko katastrofo v državi, ki ima izrazito milo kazensko zakonodajo, po kateri je najvišja zaporna kazen le 21.let. Čeprav je res, da za tako dejanje skoraj ne obstaja kazen, ki bi bila primerna za storilca, pa je vseeno ta izrazita diskrepanca med strahotnim zločinom in pretirano milo možnostjo kaznovanja storilca, izstopajoča. Podobno je bilo nedopustno, da se je npr. nevarni serijski morilec, Silvo Plut, svobodno gibal po Sloveniji, dokler ni naredil novega zločina, kljub jasnim opozorilom iz Srbije, da gre za zločinca, ki lahko ponovi zločine in je nevaren za družbo. Kako se lahko taka skrajno nevarna in bolna oseba, ki ima prisilno željo po ubijanju, pri tem pa vsaj dva strahotna zločina na vesti, prosto giba? Država ima dolžnost zaščititi družbo in ljudi pred nevarnostjo takega bolnika. Ne gre za kazen, gre za zaščito družbe pred takim človekom, v prvi vrsti.
Strpnost do kakršnekoli oblike nestrpnosti ali destruktivnega ravnanja z ljudmi, v družbenem življenju ni dopustna. Enako velja za strpnost in toleranco do storilcev, česar bi se morali zavedati predvsem sodniki v svoji sodni praksi. Storilci morajo odgovarjati za svoje zločine, hkrati pa mora družba zaščititi ljudi pred takimi dejanji. Breivik nebi smel nikoli več priti na prostost in verjetno si bo (podobno, kot Plut in Trobec) v osami zapora, slej ko prej sodil sam. Dejstvo je, da je premila in preveč strpna kazensko zakonodajna praksa do storilcev skrajno nepoštena do žrtev.
Meni pa se predvsem zdi, da v sistemu ali družbi, ki venomer piše in uveljavlja nove in nove zakone ter načine kaznovanja za odklonilna obnašanja svojih pripadnikov, strpnost do nestrpnosti, sploh ne more obstajati. Nestrpnost po SSKJ namreč pomeni pomanjkanje razumevanja. Z vsakim novim zakonom (sploh na področju kaznovanja ljudi) država “prizna”, da še vedno ne razume(mo) dovolj, na primer, kako lahko oz. zakaj nekdo postane serijski morilec, nasilnež, itd. Strpnost lahko namreč nastopi le, ko nekaj popolnoma razumemo in nič prej. Do takrat se bo nestrpnost širila ne glede na sistem kaznovanja, ki smo ga ljudje vzpostavili na podlagi moralnosti (kot jo seveda dojemamo v naši družbi) in je v resnici popolnoma zgrešen, ker ničesar ne rešuje, sprašuje, preoblikuje, raziskuje ali odpravlja. Država je le politična sila, ki predstavlja, vodi in upravlja skupnost na prostorsko omejenem ozemlju, na katerem ima suvereno oblast. Še več, država je le politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju. Nikakor pa ni država dolžna skrbeti za dobrobit svojih državljanov. To je le projekcija državljana o vlogi države v njegovem življenju. Če bi država v resnici imela vlogo skrbnika in zaščitnika, ljudje ne bi bili lačni, žejni, brez doma, ne bi uničevali okolja in nikakor ne bi ubijali drug drugega. Predvsem bi živeli v okolju, kjer bi se stopnja kriminala zmanjšala, kar je po mojem tudi edina pot, saj ni dovolj le, da žrtve dobijo zadoščenje in pravico temveč, da se njihovo število zmanjša in približa nič. To je pot, ki jo človeštvo potrebuje, ne pa še več zakonov in sistemom izkoriščanja in kaznovanja ljudi.
Priznam, da nisem čisto razumel namen tega, kar ste želeli povedati.
Morda le pripomba, da nisem prepričan, da mora država ravno skrbeti za ljudi. To se mi zdi vseeno razumevanje države, kot nekake zaščitniške simbolne mame, ki jemlje ljudem odgovornost za lastna življenja in jih dela odvisne od nje. To se je dogajalo v socializmu, kjer so bili ljudje dokaj preskrbljeni pa zaradi tega vodljivi in neavtonomni.
Po moje je naloga države, da omogoča pogoje, da se ljudje lahko razvijajo in prevzemajo odgovornost za lastna življenja. Pri tem pa je zagotovo PRAVIČNOST, pravo, tisto kar kar nam daje občutek, da živimo v pravno varni državi, na prvem mestu.
Družba pa nikoli ne bo idealna. Vedno bodo konflikti in tudi ekstremisti, Nobena država še s tako materinsko in humano politiko tega ne bo preprečila. Problem je danes v tem, da so institucije in pristojni posamezniki, pasivni in nevtralni tam kjer bi morali zaščititi žrtve (Breivik), v primerih ko bi pa morali biti nevtralni, pravični, kot npr. na sodniki na sodiščih, pa so pristranski.
Hvala za odziv
Želela sem le predstaviti svoje razmišljanje in nekatera vprašanja, ki so se mi pojavila ob branju. Bom poskušala povedati stvari malo drugače. Sama menim, da je država z vedno novimi (strožjimi) zakoni in oblikami družbenega izobčenja ter kaznovanja ustvarila sistem, ki se z odklonilnimi posamezniki ukvarja večinoma na področju kurative in sodstva, zelo malo pa se poskuša razumeti, kaj bi se dalo storiti na področju preventive. Država in državljani zelo malo vemo in razumemo, zakaj nekdo v prvi vrsti postane nasilnež ali morilec. Tudi sami podobno razmišljate v uvodu zgornjega članka. Osebno se mi zdi zelo pomembno, da bi razumeli kakšna kombinacija genskih preddispozicij in družbenega okolja, v katerem posameznik odrašča vpliva ali ustvarja nasilneže in morilce, ter kaj se da storiti na preventivnem področju, da je takšnih ljudi v družbi čim manj. Obsoditi in kaznovati človeka ni garancija, da bo ta spremenil svoje nasilno obnašanje, če se ne motim, se to zgodi le v redkih primerih. Predvidevam, da se strinjava, da je na primer otroke mogoče več naučiti s pozitivnim vzgledom, kot pa s kaznovanjem. Izhajajoč iz tega zato težko razumem, zakaj bi bilo z odraslim človekom drugače.
Kar se pa tiče same države pa osebno ne verjamem, da je katerakoli država sposobna izvajati “absolutno” pravičnost, sploh pa ne znotraj monetarnega ekonomskega sistema (ne glede na to ali je vladajoča ideologija komunizem, kapitalizem, socializem…), saj ima to sistemsko pomanjkljivost, da je v osnovi nepravičen. Sama države ne vidim kot simbolne matere, temveč na podlagi antropološkega znanja o tvorjenju nacionalnih držav po svetu, vem, da je država na nek način človeški izum in ne naravno stanje. Ljudje smo se res od nekdaj povezovali v najrazličnejše skupine (zaradi različnih razlogov), nacionalna država pa je vsekakor časovno novejša tvorba in je le en del človeške družbene evolucije. Strinjam se z vami, da nobena država z materinsko in humano politiko ne bo spremenila družbe, da bi ta bila idealna, menim pa, da bi se v prvi vrsti posamezniki morali obnašati materinsko in humano in to najprej do sebe, do vrste, kateri pripadamo (sočloveka) in do okolja, v katerem živimo. Če bi takšni posamezniki sestavljali družbo, bi ta ne mogla biti drugačna kot boljša od tega, kar živimo sedaj.
Spet sem nekoliko zašla s teme, pa upam, da mi tega ne zamerite. Rada bi le jasno in celostno povzela številna razmišljanja in vprašanja, ki se mi porajajo o svetu, v katerem živimo.
Hvala tudi vam za odgovor. Lep pozdrav.