Do nestrpnežev ne smemo biti strpni

3 komentarji

  1. Avatar Sanja pravi:

    Meni pa se predvsem zdi, da v sistemu ali družbi, ki venomer piše in uveljavlja nove in nove zakone ter načine kaznovanja za odklonilna obnašanja svojih pripadnikov, strpnost do nestrpnosti, sploh ne more obstajati. Nestrpnost po SSKJ namreč pomeni pomanjkanje razumevanja. Z vsakim novim zakonom (sploh na področju kaznovanja ljudi) država “prizna”, da še vedno ne razume(mo) dovolj, na primer, kako lahko oz. zakaj nekdo postane serijski morilec, nasilnež, itd. Strpnost lahko namreč nastopi le, ko nekaj popolnoma razumemo in nič prej. Do takrat se bo nestrpnost širila ne glede na sistem kaznovanja, ki smo ga ljudje vzpostavili na podlagi moralnosti (kot jo seveda dojemamo v naši družbi) in je v resnici popolnoma zgrešen, ker ničesar ne rešuje, sprašuje, preoblikuje, raziskuje ali odpravlja. Država je le politična sila, ki predstavlja, vodi in upravlja skupnost na prostorsko omejenem ozemlju, na katerem ima suvereno oblast. Še več, država je le politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju. Nikakor pa ni država dolžna skrbeti za dobrobit svojih državljanov. To je le projekcija državljana o vlogi države v njegovem življenju. Če bi država v resnici imela vlogo skrbnika in zaščitnika, ljudje ne bi bili lačni, žejni, brez doma, ne bi uničevali okolja in nikakor ne bi ubijali drug drugega. Predvsem bi živeli v okolju, kjer bi se stopnja kriminala zmanjšala, kar je po mojem tudi edina pot, saj ni dovolj le, da žrtve dobijo zadoščenje in pravico temveč, da se njihovo število zmanjša in približa nič. To je pot, ki jo človeštvo potrebuje, ne pa še več zakonov in sistemom izkoriščanja in kaznovanja ljudi.

  2. Avatar Zvone Krušič pravi:

    Priznam, da nisem čisto razumel namen tega, kar ste želeli povedati.

    Morda le pripomba, da nisem prepričan, da mora država ravno skrbeti za ljudi. To se mi zdi vseeno razumevanje države, kot nekake zaščitniške simbolne mame, ki jemlje ljudem odgovornost za lastna življenja in jih dela odvisne od nje. To se je dogajalo v socializmu, kjer so bili ljudje dokaj preskrbljeni pa zaradi tega vodljivi in neavtonomni.

    Po moje je naloga države, da omogoča pogoje, da se ljudje lahko razvijajo in prevzemajo odgovornost za lastna življenja. Pri tem pa je zagotovo PRAVIČNOST, pravo, tisto kar kar nam daje občutek, da živimo v pravno varni državi, na prvem mestu.

    Družba pa nikoli ne bo idealna. Vedno bodo konflikti in tudi ekstremisti, Nobena država še s tako materinsko in humano politiko tega ne bo preprečila. Problem je danes v tem, da so institucije in pristojni posamezniki, pasivni in nevtralni tam kjer bi morali zaščititi žrtve (Breivik), v primerih ko bi pa morali biti nevtralni, pravični, kot npr. na sodniki na sodiščih, pa so pristranski.
    Hvala za odziv

  3. Avatar Sanja pravi:

    Želela sem le predstaviti svoje razmišljanje in nekatera vprašanja, ki so se mi pojavila ob branju. Bom poskušala povedati stvari malo drugače. Sama menim, da je država z vedno novimi (strožjimi) zakoni in oblikami družbenega izobčenja ter kaznovanja ustvarila sistem, ki se z odklonilnimi posamezniki ukvarja večinoma na področju kurative in sodstva, zelo malo pa se poskuša razumeti, kaj bi se dalo storiti na področju preventive. Država in državljani zelo malo vemo in razumemo, zakaj nekdo v prvi vrsti postane nasilnež ali morilec. Tudi sami podobno razmišljate v uvodu zgornjega članka. Osebno se mi zdi zelo pomembno, da bi razumeli kakšna kombinacija genskih preddispozicij in družbenega okolja, v katerem posameznik odrašča vpliva ali ustvarja nasilneže in morilce, ter kaj se da storiti na preventivnem področju, da je takšnih ljudi v družbi čim manj. Obsoditi in kaznovati človeka ni garancija, da bo ta spremenil svoje nasilno obnašanje, če se ne motim, se to zgodi le v redkih primerih. Predvidevam, da se strinjava, da je na primer otroke mogoče več naučiti s pozitivnim vzgledom, kot pa s kaznovanjem. Izhajajoč iz tega zato težko razumem, zakaj bi bilo z odraslim človekom drugače.
    Kar se pa tiče same države pa osebno ne verjamem, da je katerakoli država sposobna izvajati “absolutno” pravičnost, sploh pa ne znotraj monetarnega ekonomskega sistema (ne glede na to ali je vladajoča ideologija komunizem, kapitalizem, socializem…), saj ima to sistemsko pomanjkljivost, da je v osnovi nepravičen. Sama države ne vidim kot simbolne matere, temveč na podlagi antropološkega znanja o tvorjenju nacionalnih držav po svetu, vem, da je država na nek način človeški izum in ne naravno stanje. Ljudje smo se res od nekdaj povezovali v najrazličnejše skupine (zaradi različnih razlogov), nacionalna država pa je vsekakor časovno novejša tvorba in je le en del človeške družbene evolucije. Strinjam se z vami, da nobena država z materinsko in humano politiko ne bo spremenila družbe, da bi ta bila idealna, menim pa, da bi se v prvi vrsti posamezniki morali obnašati materinsko in humano in to najprej do sebe, do vrste, kateri pripadamo (sočloveka) in do okolja, v katerem živimo. Če bi takšni posamezniki sestavljali družbo, bi ta ne mogla biti drugačna kot boljša od tega, kar živimo sedaj.
    Spet sem nekoliko zašla s teme, pa upam, da mi tega ne zamerite. Rada bi le jasno in celostno povzela številna razmišljanja in vprašanja, ki se mi porajajo o svetu, v katerem živimo.
    Hvala tudi vam za odgovor. Lep pozdrav.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.