Do nestrpnežev ne smemo biti strpni
Nerazumljivo se zdi, da se v taki kulturi, kot je norveška,z najvišjo stopnjo kulture strpnosti v Evropi, sploh lahko rodi in oblikuje taka človeška pošast, kot je množični morilec Breivik. Očitno prav v vsaki kulturi obstaja nekaj tistih, ki raje uničujejo, kot podpirajo življenje. Multikulturnost je namreč izraz kipenja socialnega življenja, v njegovih različnih, čudovitih oblikah in niansah. Nestrpneži in ksenofobi so pač povsod, vendar je grozljivo protislovje ravno v tem, da je Breivik v imenu sovraštva do tujcev, ubijal mlade ljudi v lastnem narodu. Na Norveškem takega nacionalističnega, zločinskega izpada res ni pričakoval nihče, kaže pa, da Evropa ne potrebuje islama za uničenje same sebe. Popolna brezčutnost do žrtev, perverzna želja po ubijanju (mlade žrtve zanj niso bile osebe, ki bi bile vredne kančka milosti) in omnipotentne fantazije o sebi, kot »rešitelju naroda«, s tem, da tako hladnokrvno in množično ubije ljudi lastnega naroda, kaže na hudo bolnega sociopata z neverjetnim potencialom sovraštva. Izrazito visoka stopnja narcisizma mu je celo preprečila, da bi po dejanju samem, storil samomor.
Kar šokantno je, da Breivik, v svojem 1500 strani dolgem manifestu, izpostavlja Slovenijo, kot državo v kateri bi res rad živel, ker je, po njegovem, znala opraviti s tujci oz. zajeziti priseljevanje. V Sloveniji smo sicer znani po nenavadno tolerantnem in milem odnosu do serijskih morilcev (Plut, Paravinja), ki se počutijo pri nas že kar zaščitene. Dejstvo je, da če norveška pošast izpostavlja Slovenijo, kot državo, ki jo občuduje, ni noben kompliment, temveč sramota. Temu bi verjetno pritrdil celo Jelinčič.
Glede na to, da je Norveška ena najbolj načelno tolerantnih in multikulturno odprtih držav in je ta njena naravnanost idejno vtkana v njen medijski in edukacijski prostor, potem le ni tako preprosto kar je omenil Milan Zver, evropski poslanec, na TV klubu, kako pomembna naj bi bila le vzgoja za strpnost za preprečevanje takih pojavov. Ravno norveški primer kaže na to dejstvo, saj se potemtakem tam taka tragedija sploh nebi mogla zgoditi. Otroci in mladi sicer oblikujejo svoj vrednostni sistem predvsem v svoji matični družini, ne pomeni pa to, da so vsi, ki so odraščali v družinah, ki so ksenofobične in nestrpne do drugačnih, tudi potencialni morilci ko bodo odrasli. Pri serijskem morilcu je znano, da gre pri njegovih zločinih za izraz maščevanja, ko s prislinim ubijanjem in davljenjem svojih žrtev (žensk)storilec vedno znova ubija (se ji maščuje) svojo mater(Miller). Njegov bes in izvor le-tega, mu ni zavestno poznan zato ni usmerjen na dejanski objekt maščevanja. Tudi pri množičnem morilcu Breiviku je njegovo dejanje očitno grozljiv izraz maščevanja (ki jo je usmeril na lasten narod),jasno pa je, da njegove žrtve z njegovim potlačenim besom in resničnim objektom maščevanja, nimajo ničesar skupnega.
Vsekakor bode v oči dejstvo, da je norveška pošast storila tako nacionalno, zločinsko katastrofo v državi, ki ima izrazito milo kazensko zakonodajo, po kateri je najvišja zaporna kazen le 21.let. Čeprav je res, da za tako dejanje skoraj ne obstaja kazen, ki bi bila primerna za storilca, pa je vseeno ta izrazita diskrepanca med strahotnim zločinom in pretirano milo možnostjo kaznovanja storilca, izstopajoča. Podobno je bilo nedopustno, da se je npr. nevarni serijski morilec, Silvo Plut, svobodno gibal po Sloveniji, dokler ni naredil novega zločina, kljub jasnim opozorilom iz Srbije, da gre za zločinca, ki lahko ponovi zločine in je nevaren za družbo. Kako se lahko taka skrajno nevarna in bolna oseba, ki ima prisilno željo po ubijanju, pri tem pa vsaj dva strahotna zločina na vesti, prosto giba? Država ima dolžnost zaščititi družbo in ljudi pred nevarnostjo takega bolnika. Ne gre za kazen, gre za zaščito družbe pred takim človekom, v prvi vrsti.
Strpnost do kakršnekoli oblike nestrpnosti ali destruktivnega ravnanja z ljudmi, v družbenem življenju ni dopustna. Enako velja za strpnost in toleranco do storilcev, česar bi se morali zavedati predvsem sodniki v svoji sodni praksi. Storilci morajo odgovarjati za svoje zločine, hkrati pa mora družba zaščititi ljudi pred takimi dejanji. Breivik nebi smel nikoli več priti na prostost in verjetno si bo (podobno, kot Plut in Trobec) v osami zapora, slej ko prej sodil sam. Dejstvo je, da je premila in preveč strpna kazensko zakonodajna praksa do storilcev skrajno nepoštena do žrtev.
