Sebična sem. Pa vi?

Ste že komu očitali, da je sebičen? Če mu niste tega povedali v obraz, pa ste zagotovo o tem že razmišljali. In če razmislimo malo bolje, lahko ugotovimo, da smo pravzaprav vsi sebični.  Pa bo kdo rekel, da to zanj ne drži, saj se razdaja za druge. Veliko posameznikov pomaga drugim, a nekje globoko, delajo to zase. Zato, da bi imeli mirno vest, da bi ustvarili vtis, da so dobri ljudje, da bi drugi imeli o njih dobro mnenje, da bi se prikazali v kar najboljši luči. Tudi anonimneži, ki skrivaj podprejo pomoči potrebne, naredijo to tudi zase. Za svoje zadoščenje. Za veselje, ki ga doživijo v srcu, ko vidijo, da je nekdo drug srečen. Srečen, zaradi njihove pomoči. Je to sebičnost?

Radi obdarujete in presenečate druge, če pa kdo obdari vas, vam je kar rahlo nelagodno? Ko nekaj prejmemo, se na nek način postavimo stopničko niže. Se nekako ponižamo, da lahko sprejmemo darilo. In pogosto je to težko. Zato veliko ljudi rado daje in težko prejema. A tudi ko dajejo, se sami napolnijo z zadoščenjem, da so odgovorni za veselje drugega. Je to sebično?

Tudi ob žalovanju ob izgubi sočloveka smo pravzaprav sebični. Globoko v sebi nismo žalostni, ker je odšel dragi človek, temveč ker bo naše življenje odslej drugačno. Prikrajšani bomo za občutke, ki smo jih doživljali v družbi te osebe. Morda ne bomo več ljubljeni, ne bomo čutili varnosti, bomo osamljeni … bomo odslej mi sami drugačni. Je žalovanje nekaj sebičnega?

Prostovoljci, ki svoj čas namenijo ranljivim skupinam oseb, nemalokrat pripovedujejo, da jih takšno delo napolni, jim veliko da in imajo na nek način oni sami večjo korist od dobrodelnosti kot prejemniki njihove pomoči. Bi lahko rekli, da so prostovoljci sebičneži?

Če vsa dejanja podrobno analiziramo, pridemo vedno do zaključka, da smo sebični. Tudi če je dejanje na prvi pogled videti nesebično ali celo plemenito, je nekje globoko sebičen vzgib, ki je do tega dejanja pripeljal. Morda se je nekdo podzavestno bal, da si bo očital, če ne bo naredil dobrega dela ali pa si je želel olepšati dušo s pomočjo nekomu. In v primerih, ko nas sebičnost vodi do dobrih del, je ta več kot upravičena. Sebičnost ni nujno nekaj slabega in ji večkrat po krivem pridamo negativni prizvok. Super je, ko lahko za svojo dušo poskrbimo tako, da mimogrede osrečimo še drugo osebo.

Jasno je potrebno ločiti med sebičnostjo, ki pripomore k blaginji tudi za druge in tisti sebičnosti, ki jo imamo običajno v mislih, ko nekomu očitamo, da je ‘sebična baraba’. Tista sebičnost, s katero nekoga prizadenemo, drugemu človeku storimo kaj hudega ali na kakršenkoli način delamo slabo, nikakor ni dobra. Tiste sebičnosti si ne želimo, je ne spodbujamo in se ji skušamo kar najbolj izogniti. Takšna sebičnost je resnično nekaj slabega.

Ste torej sebični? V kolikor ste sebični na način, da hkrati osrečujete druge, vam čestitam in želim čim več takšne sebičnosti. Če pa se bolj najdete v tisti sebičnosti, ko ob dejanjih ne razmišljate o posledicah in vas ne skrbi za druge ljudi, pa pomislite na to, kako bi se vi počutili, če bi bili na drugem bregu teh dejanj.