Siva ekonomija, za ali proti?
Zjutraj ob kavici poslušam oglas proti sivi ekonomiji, ki je financiran s strani države. Seveda, kot že neštetokrat, se država tudi v tem primeru ni vprašala, kje vse so vzroki za sivo ekonomijo, proti njej je namreč en sam – davek. Če smo se pred desetletji učili, da je siva ekonomija parazit, ki ga je potrebno uničiti, danes v večini primerov marsikdo sploh ne razmišlja o tem, kajti da se danes marsikatere storitve izvajajo na črno, to sploh ni nič posebnega, še najmanj pa novega. Pravzaprav tudi s strani tistih državnih institucij, katerih namen je usmeritev k zaposlitvi, dobiš impulz, da se mora pač vsak znajti po svoje in da moraš nekako preživeti. Že ptički namreč čivkajo, da živimo v izredno težkih časih, podjetja propadajo, ni delovnih mest, posledično normalno ni denarja. Bi bilo za državo bolj sprejemljivo, če bi kradli? No, ja, saj po definiciji je siva ekonomija prav to.
Torej imamo na eni strani en kup kvalificiranega kadra, ki poka od znanja in potenciala in ki nikakor ne dobi zaposlitve, na drugi pa en kup gnilih državnih podjetij, med katerimi so tudi banke in ki predstavljajo luknjo brez dna. Namesto da bi se sredstva stekala v nastajajoča podjetja, ki obetajo nova delovna mesta in gospodarsko rast, raje po ukazu Bruslja meče davkoplačevalski denar v omenjena podjetja, katerim tako ali tako ni pomoči.
Kljub vsemu se mnogi podajo na samostojno pot, ampak ne glede na to, kako dobro podjetniško idejo imaš, zaradi vseh obveznosti (davki pa prispevki pa najemnina pa stroški, itd.) zmrzneš, kakor hitro si se ogrel, ne glede na različne subvencije, ki ti jih ponuja država. Dejstvo je, da danes nekoč močna podjetja padajo eno za drugim kot domine, veliko malih podjetij, samostojnih podjetnikov pa tik nad gladino lovi sapo. In kakšno vlogo ima pri vsem tem država, razen tega, da zdaj že z večkratnim dvigom davka na dodano vrednosti še dodatno obremenjuje vse nas? Najbrž nobene. Država in njeni predstavniki raje premetavajo kosti in se ukvarjajo s tem, kaj je bilo pred štirideset in več leti, kot pa kaj je zdaj in tu.
Če nekoliko dopolnim besede znanega pisatelja, nekaj zares gnilega je v tej državi in ni ji mar za njene državljane, pač pa kako bo iz njih iztisnila še zadnje kapljice življenja, kako jih bo ponižala, stisnila v kot ter pahnila na rob preživetja in revščine. To pa seveda odpira neskončno problematičnih tem, za katere država milo rečeno niti nima posluha niti ne išče rešitev. Konec koncev se naj vsak posameznik vpraša, kako naj človek preživi, če nikakor ne dobi službe in ali je res tako zelo narobe, če zaslužiš tistih nekaj »fičnikov« na črno. Pa smo spet pri tem, da se mora vsak znajti po svoje, ampak kako? Ali je morda po napovedih nekaterih uglednih strokovnjakov in poznavalcev svetovnih razmer res že čas za novo revolucijo? O tem presodite sami.