Žička kartuzija v dolini svetega Janeza Krstnika
Žička kartuzija je bila samostan kartuzijanskega verskega reda, odprt leta 1165. Ustanovila sta jo takratni lastnik tega posestva štajerski mejni grof Otokar III. Štajerski in njegov sin Otokar IV. Štajerski, prvi štajerski vojvoda. Kartuzijani so se naselili v neobljudeni dolini, do katere nas pot pelje skozi vas Žiče. Kraja za gradnjo so bili zagotovo veseli, saj so v zaprti dolini lahko uživali samoto v neokrnjeni naravi. Po svojem zavetniku so ji dali ime Dolina svetega Janeza Krstnika v Sloveniji.
Žička kartuzija je bila devetnajsti samostan tega verskega reda, najstarejša kartuzija v Srednji Evropi in prva kartuzija izven matičnega romanskega območja v Franciji in Italiji. V prvih stoletjih svojega obstoja je imela izjemno vlogo v kulturnem, duhovnem in verskem življenju v tem delu Evrope. Kartuzijani so bili kasneje na območju današnje Slovenije še v Jurkloštru, Bistri in Pleterjah. V Pleterjah so kartuzijani še danes.
Menihi iz Velike kartuzije na Francoskem so po prihodu leta 1160 pričeli z izgradnjo večine poslopij. Iz prvotno lesenih poslopij so kasneje nastala popolnoma zidana. Samostanska naselbina je bila v začetku urejena po vzoru kartuzij v Franciji, kjer sta obstajala dva samostana, da se menihi in bratje laiki med seboj ne bi motili, saj imajo različen dnevni red in način življenja. Menihi več časa posvečajo molitvi, premišljevanju in študiju. Imajo strožji post. Bratje laiki več časa posvetijo delu. Ukvarjali so se z opekarstvom, mlinarstvom, steklarstvom in drugimi rokodelskimi deli. Predvsem pa so bili znani po naravnem zdravilstvu in lekarništvu.
Nastali sta dve ločeni naselbini. Menihi z zelo strogim redovnim življenjem so živeli v zgornjem samostanu – Žički kartuziji z veliko cerkvijo svetega Janeza Krstnika. V spodnjem samostanu – Špitaliču, kjer so postavili manjšo cerkev Marijinega obiskanja, pa so živeli bratje laiki. Prav to poznoromansko cerkvico, ki jo najdemo kilometer in pol vzhodno od kartuzije, krasi edinstven romanski portal, ki se uvršča med najstarejše na Slovenskem.
Žička kartuzija je bila celotno štirinajsto in prvo polovico petnajstega stoletja v velikem razcvetu. Podpirali so jo avstrijski vojvode in pomembno štajersko plemstvo, med katerim so izstopali grofje Celjski. V času reformacije je bila kartuzija opuščena, vendar je ponovno zacvetela v obdobju baroka.
Žal pa je bila med prvimi samostani, ki jih je cesar Jožef II ukinil, skupaj jih je bilo na stotine. Takrat je bilo v samostanu petnajst menihov. Ko so sedež novoustanovljene župnije prenesli v Špitalič, so samostanske stavbe pričele naglo propadati, vendar se po letu 1990 življenje vrača vanje.
Danes je Žička kartuzija turistična zanimivost. Ob 850-letnici svoje ustanovitve je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Žal je ohranjenih le del poslopij, preostanek tega lepega primerka gotske arhitekture dajo slutiti le razvaline.
V obnovljenem delu gospodarskega poslopja si lahko ogledamo štiri stalne razstave o zgodovini kartuzije. Podjetje Zlati grič iz Slovenskih Konjic je napolnilo Otokarjevo vinsko klet s svojimi peninami. S svojo obrtjo bo vašo pozornost pritegnil mojster lončar, ki se mu lahko tudi pridružite v delavnici lončarjenja. V Zeliščni lekarni boste srečali zgovorno zeliščarko, ki vam bo predstavila svoje zdrave pripravke in zeliščne napitke. Napotila vas bo tudi na urejen zeliščni vrt, kjer boste lahko spoznali mnoga zelišča in zdravilne rastline, ali pa samo v senci drevesa posedeli ob kamniti mizi.
Kartuzijani so goste vedno sprejemali izven obzidja kartuzije. Sprva so tujce povabili v spodnji samostan, po ukinitvi le-tega pa so goste sprejemali v Gastužu. V tej, verjetno najstarejši gostilni na Slovenskem, ki ponuja tudi samostanske jedi, se lahko ob obisku Žičke kartuzije okrepčate še danes.
V tej isti stavbi, ki jo ugledate ob cesti prvo, kupite vstopnico, ob kateri prejmete tudi zloženko z zemljevidom in avdio vodič, ki vas s kratkimi zgodbami iz življenja menihov popelje po stavbah in razvalinah. Iz vsebine teh zgodb razberemo, da je bilo življenje v zavetju idilične samote kartuzijanskega samostana daleč od idile. Trdo, preprosto in urejeno življenje prav gotovo ni bilo za vsakogar, a kartuzijan se je zanj prostovoljno odločil. Stavbe, ki si jih ogledujemo kot turistično zanimivost, so ti tihi in skromni ljudje, ki so se odrekali svetu, zgradili le zato, da bi v njih našli svoj mir. Poseben mir se še vedno čuti, poleti ga zmotijo le glasbeni dogodki, ki potekajo v Žički kartuziji.