Sanja Gregorčič – talentirana slovenska igralka
Sanja Gregorčič je zelo talentirana slovenska igralka, ki trenutno dela in živi v Los Angelesu. Sodobni tehnologiji in družabnim omrežjem se lahko zahvalim, da sem lahko vse potrebne odgovore in informacije za ta prispevek zbrala kljub temu, da Sanja živi preko luže.
Copyrights Beata Bernina (fotografinja).
Sanja Gregorčič sebe opisuje kot oboževalko jack russell terierjerjev, ki je zasvojena z ekspresom. Če bi ujela zlato ribico, bi za izpolnitev želje prosila, da bi se znašla v remaku filma Boksar z Danielom Day Lewisom, ki bi ga po možnosti režiral sam Tarantino. Slabo prenaša negativizem in kakršnokoli rutino, še slabše pa prenaša finance, saj po njenih besedah raje prebere celo knjigo, kot pa napiše en račun.
Copyrights Beata Bernina (fotografinja).
V kinematografih smo lahko spremljali slovensko filmsko poslastico Šuplje priče – the movie – Zdej te je, a zdej te ni, v katerem nastopa tudi Sanja. Zanjo je bil to prvi slovenski celovečerec in kot sama pravi, so bili občutki odlični.
»Šuplje priče so dobrodošla novost v slovenskem filmu, odzivi publike in kritikov to potrjujejo, tako da smo lahko v bistvu zelo ponosni in zadovoljni s tem res odklopljenim slovenskim filmom.« (Sanja Gregorčič)
Omenjeni film ji bo vedno ostal zapisan na posebnem mestu, ker je to njen prvi filmski projekt doma, pred domačo publiko in seveda zaradi zelo zabavne in kreativne ekipe Šupljih prič.
Šuplje priče so napeta zgodba o detektivu pod krinko, ki poišče pomoč pri psihiatrinji, le-ta pa se ne zaveda, da se je skupaj s pacientom znašla sredi vrtinca mafijskih obračunov, spletk, ugrabitve otroka in še marsičesa nepredvidljivega in neobvladljivega. Sanja Gregorčič igra neustrašno punco Sanito, ki povsem suvereno obvladuje Pešijev svet izbruhov jeze, cinizma, moškega ega in vsega, kar zajema pojem pravega dedca, vse dokler po nesreči in nič hudega sluteč ne ugrabita Čokretovega otroka (kar je možno samo v odštekanem scenariju Samirja Barića) in tu se stvari zanjo usodno, skoraj komično zapečatijo. Igrati lik Sanite je bila za Sanjo prava igralska poslastica, še posebno, ker je imela možnost igrati nasproti fenomenalnega Dina Hajderovića, ki je s svojim likom Pešija nenehno ustvarjal tisto pravo igralsko kemijo med likoma. V vlogi Sanite je res uživala in z veseljem bi odigrala še kakšno takšno vlogo.
O Sanji Gregorčič in njenem uspehu v filmskem svetu se je začelo več javno govoriti lani poleti, ko se je vrnila v domovino. Takrat so iz enega od mnogih intervjujev zanjo izvedeli tudi režiser in ostali ustvarjalci filma Šuplje priče, ki so jo kontaktirali in jo povabili k sodelovanju. Sanja je prebrala scenarij, poklicala Samirja in takoj sprejela vlogo.
Sanja Gregorčič na filmskem platnu.
Sanja pa ni le uspešna igralka, temveč se je preizkusila tudi kot režiserka gimnazijske dramske skupine Zvonko, katere članica je bila v dijaških letih tudi sama in prav tam so se začeli njeni prvi koraki igre. V tistem času se je začela tudi strast do gledališča in kasneje tudi filma.
»Še danes se spominjam nekaterih delov besedila predstav, ki smo jih igrali pred petnajstimi leti, na primer Marjetke. Spominjam se, da je bila napaka v tekstu, nekaj v smislu: »Veš, po kaj som prišli?« (namesto smo prišli). In seveda smo iz upora in ker smo bili kul dijaki, tako tudi na odru povedali.« (Sanja Gregorčič)
Nekaj podobnega se jim je letos zgodilo tudi na premieri Judeža, kar pa so vedeli samo igralci in Sanja kot režiserka. Sanja pravi, da takšnih stvari publika navadno ne opazi.
Občutke pri izkušnji režiserke Sanja težko opiše z besedami, saj je res nekaj posebnega, ko z dijaki mesece vadiš predstavo, dihaš z njimi in potem kar naenkrat vsa stvar zaživi na odru pred publiko. Največje zadovoljstvo in užitek ji predstavlja ganjenost publike zaradi živosti likov in zgodbe na odru. Le-to pa je tudi razlog, zakaj se Sanja odloči za nove zgodbe. Vse trenutke živčnosti, frustracije in strahu pred tem, kaj lahko vse gre narobe, se pozabi, ko se usede med publiko in se samo prepusti predstavi.
»Moram povedat, da sem dijakom povsem zaupala in imela veliko vero vanje, da bodo predstavo čudovito izpeljali. In so tudi jo.« (Sanja Gregorčič)
Sanja v primerjavi vloge igralke in režiserke vidi razlike v tem, da mora režiser videti celoto in ton predstave, je celosten ustvarjalec, medtem ko pa se igralec mora skoncentrirati na svojo vlogo in jo umesti v kontekst, da služi zgodbi in avtorjevi viziji predstave. Po njenem mnenju je najbolj pomembno, da dobiš bodisi vlogo kot igralec oziroma najdeš tekst kot režiser, do katerega imaš močno povezavo, ki te prevzame, zasvoji, potem veš, da si na pravi poti do nečesa enkratnega. Kadar sem v takšni situaciji nimam preference in si enako želim tako režirati, kot igrati.
Sanja Gregorčič na gledališkem odru.
