Prvi maj

Na koledarju današnjega dne je poleg datuma 1. maj z rdečimi črkami zapisano praznik dela, na koledarju katoliške Cerkve pa je zapisano še, da je danes praznik svetega Jožefa, delavca.

Tradicija  praznovanja prvega maja kot mednarodnega praznika dela se je začela leta 1886 kot spomin na krvave demonstracije s človeškimi žrtvami  v Chicagu, ko so demonstranti zahtevali več pravic za delavski razred, predvsem uzakonjen osemurni delavnik. Simbol delavstva, ki je močno povezan s praznovanjem prvega maja, je rdeča zastava. Praznik sv. Jožefa delavca pa je papež Pij XII. postavil na številne prošnje, ki so prihajale v Rim iz vrst krščanskega delavstva iz vseh delov sveta leta 1955.

Že od vsega začetka je bilo praznovanje delavskega praznika, prav tako kakor je danes, povezano z mnogimi prireditvami: shodi, s kurjenjem kresov, postavljanjem mlajev, budnicami in podobnim.

Kresovanja se sicer nisem udeležila, so me pa danes navsezgodaj najprej zbudili motoristi s svojimi glasnimi lepotci, potem sem slišala še budnico, ki jo je nedaleč od  hiše zaigrala naša pihalna godba. Sredi dopoldneva sem pa tudi sama odšla peš na eno izmed prireditev v našem kraju in med potjo razmišljala o vsebini današnjega praznika.

Že vsakdanja domača opravila, ki so potrebna za preživljanje samega sebe in svoje družine, pa naj jih opravi katerikoli član družine, so samoumevna in zato nimajo “nobene vrednosti”, ker se za nobeno stvar ne znamo več zahvaliti.  In nič drugače ni potem v šoli, v službi in na vseh ostalih področjih življenja.

Žal že tudi ptički okrog nas čivkajo, koliko ljudi pri nas je brez dela (brez služb), koliko družin živi na robu revščine; na eni strani iz dneva v dan več “nesramno” bogatih  (ki ne bogatijo zaradi svoje pridnosti ali opravljenega dela) in na drugi strani iz ure v uro več lačnih, brez osnovnih potrebnih stvari za človeka vredno življenje (vode, elektrike, kurjave … ). Vedno več je ljudi, ki imajo delo in pošteno delajo ves mesec, pa za svoje delo po več mesecev ne dobijo plačila. In koliko je tistih, ki imajo na prvi pogled lepo službo in redno plačo, v resnici pa so ves čas izpostavljeni mobingu na svojih delovnih mestih?

In kaj imajo od tega tisti, ki drugim tako ali drugače grenijo življenje? Ali nikoli ne pomislijo, kako bi se sami počutili v takšnem položaju? Misli mi begajo sem in tja, na nobeno zastavljeno vprašanje pa ne najdem pametnega odgovora. In kaj potemtakem še praznujemo prvega maja? Iz razmišljanja me “prebudi” skupina mladih, ki me lepo pozdravi – ampak ko me prehitijo, opazim, da s sabo nosijo zastavo s petokrako zvezdo.

In spet pomislim: le kakšno povezavo ima naš simbol boja proti okupatorju v drugi svetovni vojni z današnjim praznikom? In z vsemi temi mislimi prispem do cilja – do prireditvenega prostora. Čeprav je bilo danes vreme zelo spremenljivo, se je zbralo res veliko ljudi. In začel se je uradni del srečanja – pihalna godba je za uvod zaigrala eno izmed partizanskih koračnic, potem pa nas je nagovoril  naš župan. Pa še družabno srečanje ob živi glasbi, hrani in pijači.

Sedla sem na tla, pojedla sendvič ki sem ga prinesla s sabo, in pogledovala po ljudeh okrog sebe. Le o čem razmišljajo?  Nekaj časa sem tako sedela, potem pa sem odšla proti domu … in po poti sem opazovala trave, rože, drevesa, metulje …