Vojna v Evropi 100 let kasneje

Točno sto let po začetku prve svetovne vojne v Evropi ponovno govori orožje. Na žalost obletnica začetka velike vojne ne služi kot dovolj velik opomin, kako nesmiselno je bojevanje in koliko trpljenja lahko prinese. Na vzhodu evropskega kontinenta namreč že več mesecev ni miru. Kako bi lahko sicer opisali dogajanje v Ukrajini, kjer krvava vojna divja že več mesecev in je terjala že na tisoče življenj in razrušenih domov?

Če bi poskušali dogodke interpretirati skozi oči Zahoda, bi dejali, da gre za nedopustno vmešavanje v notranje zadeve druge države s strani Rusije, ki obenem tudi krši ukrajinsko ozemeljsko celovitost. Barbarske enote proruskih upornikov delujejo po diktatu iz Kremlja in so le lutka v rokah ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki si bolno želi Rusiji povrniti blišč iz časov Sovjetske zveze oz., še bolje, carske Rusije.

Če bi poslušali interpretacijo ruske strani in brali spletne komentarje številnih slovenskih anonimnežev, bi izvedeli, da gre krivdo za vse skupaj pripisati Zahodu oz ZDA, ki želijo s svojim agresivnim pritiskom s pomočjo fašistične hunte v Kijevu ponižati Rusijo in si s tem okrepiti svoj strateški politični položaj.

Ruski predsednik Vladimir Putin in ameriški predsednik Barack Obama se na daljavo bojujeta za položaj glavne svetovne supersile.

Resnica je, tako kot vedno v zgodovini, verjetno nekje vmes med obema interpretacijama, drugače povedano, resnica ni črno-bela in dejstvo je, da odgovornost za trenutno stanje nosita tako Zahod kot tudi Rusija.

Po razpadu Sovjetske zveze je prišlo tudi do konca tedanje bipolarne ureditve sveta in edina svetovna supersila so ostale ZDA. Blišč Rusije na geopolitičnem zemljevidu je s propadom komunističnega imperija zbledel in šele v prvem desetletju novega stoletja se je s predsednikom Putinom začel ponoven ruski pohod med najmočnejše države sveta. Vzporedno s krepitvijo Rusije je na Zahodu (beri ZDA) zorelo prepričanje, da je treba ohraniti trenutno svetovno ureditev  z eno samo supersilo in tako so se razvijale ideje o širjenju zveze NATO na vzhod, do ruskih meja. Toda Rusija je že leta 2008, ko se je zapletla v vojno s prozahodno usmerjeno Gruzijo, jasno pokazala, kaj si misli o zvezi NATO na njenih mejah.

Pa vendar se na Zahodu iz tega niso veliko naučili, saj so v evropski objem želeli pridobiti Ukrajino. Njeno članstvo v evropskih integracijah samo po sebi ni sporno, treba pa je vedeti, da gre za teritorij nekdanje Sovjetske zveze, torej za območje, ki naj bi spadalo v rusko interesno cono in tako ni bilo za pričakovati, da bo ob ukrajinskem spogledovanju z Zahodom Rusija čakala križem rok.

Vso dogajanje, ki smo mu danes priča v Ukrajini, je bržkone posledica velike geostrateške igre, igre za prevlado v novem, še ne povsem definiranem ravnotežju sil v svetu. Če je bilo nespametno, da je Zahod želel razširiti svoj vpliv čedalje bolj na vzhod evropskega kontinenta, pa je reakcija Rusije na pritisk ne samo nespametna, temveč tudi nedopustna. Priključitev Krima z izgovorom zaščite tamkaj živečega ruskega prebivalstva je nekaj, kar bolj spominja na neke druge čase, ne pa na 21. stoletje.

Prav tako se lahko vprašamo, koliko je resnice v tem, da proruski uporniki na vzhodu Ukrajine niso vodeni iz Moskve? Mar ni tudi med vojno v nekdanji Jugoslaviji Slobodan Milošević zanikal kakršnokoli povezavo njegovega režima z vojsko Republike Srbske?

Vprašanje, ki se poraja, je tudi, ali je oblast v Kijevu res tako fašistična, kot jo opisuje Kremelj? Rusija je že večkrat v zgodovini opisala nekoga, ki je deloval v nasprotju z njenimi stališči kot fašista. Ta usoda je po sporu s Stalinom doletela Tita, Berlinski zid je Sovjetska zveza opisala kot antifašistično zaščito, itd. Ob postopanju in govorici ruskega vodstva se zdi, da se je v Kremelj vrnil duh iz komunističnih časov.

Kanadska delegacija zveze NATO je na svojem Twitter računu objavila sliko s katero so želeli pomagati »izboljšati rusko orientacijo«.

V tej veliki partiji šaha med ZDA in Rusijo pa žrtve na šahovnici niso kralji in kraljice, temveč kmetje. Te predstavljajo tisoči prebivalcev vzhodne Ukrajine, ki so pred nasiljem zbežali s svojih domov, mnogi pa so v vojni vihri izgubili življenje.

Ko bo orožje na vzhodu Evrope utihnilo, zmagovalcev ne bo. Obstaja pa upanje na bolj odgovorno in premišljeno delovanje svetovnih voditeljev v prihodnje in upanje na mir. Kajti tudi najbolj beden mir je še vedno boljši od še tako veličastne vojne.