Prekmurje – štorklje še vedno nosijo otroke

Kadarkoli beseda nanese na izlete in kratka popotovanja, me zmeraj zmoti to, da zelo dobro poznamo tuje dežele in mesta. Marsikdo pa ne pozna naše male, krasne dežele.

Moram reči, da jo jaz poznam zelo dobro, obiskala sem prenekateri skriti kotiček, krasne doline, prelepe reke, čudovite pokrajine. Večina bo rekla … pa saj jo poznamo, ja zlajnana je ta, da imamo vse, krasne gore, morje, ravnico in vso razgibano deželo. Pa jo res poznamo? Poznamo Prekmurje? S prijatelji smo se podali na to raziskovanje.

Zbrali smo se zgodaj, jutro je napovedovalo krasen dan in slutili smo tudi visoke temperature za ta letni čas. Do prvega cilja naše poti smo se komajda uspeli pozdraviti in spregovoriti nekaj besed v prekmurščini, katero je vodička začinila s kančkom prleščine, kar je za nas Štajerce tako ali tako isto. Seveda za dobro jutro ni manjkalo niti šilce zdravja in že smo se ustavili v Turnišču, ki nam je na ogled ponudilo romarsko cerkev Device Marije Vnebovzete . Pod svojo streho skriva freske, stare več kot 600 let, saj jo je med 1383 in 1393 opremil Janez Aquila. Freske so bile v vsej svoji dolgoletni zgodovini prekrite, pa znova odkrite, vendar do danes neobnovljene, tako da so danes na ogled v vsej svoji lepoti. Prijazen domačin nam je razkazal cerkev, tako da smo sami lahko videli znamenja in like, ki bi nam v drugačnih okoliščinah ostali skriti in nepomembni. Zanemarljiv ni podatek, da se ob prazniku 15. avgusta zbere v tej majhni cerkvici in vasici preko šest tisoč vernikov.

Prekmurje, Turnišče – cerkev Device Marije Vnebovzete

Pot nas je potem vodila v bližnjo Nedeljico, na Kovačevo domačijo, kjer nas je ob kavici nagovoril lastnik z zgodbicami iz svoje mladosti. Prav zanimivo je, da je ta stara, s slamo krita prekmurska »iža« s pripadajočimi objekti živ muzej, pa vendar v njej lastnik še zmeraj prebiva, kadar le uspe pobegniti iz  Ljubljane. Na tleh je po celi hiši ilovica, ni centralne kurjave, ni kopalnice, skratka manjka udobje, ki se nam zdi samo po sebi umevno. Pa vendar nas je hiša očarala s svojo spokojnostjo in vso očarljivostjo. Ob prekmurski malici, to pa je vsekakor bograč z domačim kruhom, smo se okrepčani napotili novim raziskovanjem naproti.

Pot nas je vodila proti Filovcem, kjer smo si ogledali proizvodnjo keramike in novo nastajajoči muzej na prostem, kamor selijo kar cele hiše, da ne bi propadle ali bile razprodane tujcem. Ob nastajanju lončene posode domačega mojstra sem kaj hitro ugotovila, da raje vihtim penkalo in uporabljam miško pri svojem delu kakor glino. Po nakupu glinene posode smo bili pripravljeni na največji vzpon tega dne. Povzpeli smo se namreč na najvišji vrh Goričkega, cele 404 metre visoko. Ampak verjeli ali ne, od tod lahko vidimo rudi Pohorje.

Prekmurje – proizvodnja keramike v Filovcih

Goričko se nam je predstavilo v svoji najlepši podobi, kajti odelo se je v barvo svežega zelenila in je bilo obdano s kontrastno modrino neba.

Naš naslednji cilj je bil grad Grad, največji grad na Slovenskem. Legenda pravi, da naj bi nekoč imel 365 sob, vendar je do danes odkritih samo 311. Danes je v njem sedež trideželnega parka Goričko – Raab – Örseg. Z evropskimi sredstvi ga pospešeno obnavljajo in v mogočnih, skrivnostnih prostorih so na ogled postavili številne zanimive etnološke zbirke. Na dvorišču gradu smo se postavili tudi na energijske točke, ki naj bi nas kar za nekaj časa napolnile z energijo. No, meni je držalo samo do večera.

Prekmurje – grad Grad na Goričkem

Naslednji cilj je bil obisk evangeličanske cerkve, kajti Plečnikovo v Bogojini so zaprli zaradi obnove.

Gospod škof Geza Erniša nas je s svojim pripovedovanjem popeljal v življenje evangeličanov na naših tleh vse od prvih začetkov do danes. Kot zanimivost naj povem, da velika večina od dvajset tisoč slovenskih protestantov živi prav v Prekmurju. Gospod Geza se je predstavil kot odličen pripovedovalec, kajti le stežka smo nehali z vprašanji, presenečeni, kako hitro se je spustila noč, česar ob pripovedovanju sploh nismo opazili. Sedeč v mraku evangeličanske cerkve, spokojnosti in zanimivosti pripovedovanja smo se od evangeličanskega škofa zelo, zelo težko ločili.

Sledilo je druženje in domače prekmurske koline, obvezna bujta repa in še sladka posebnost Prekmurja  »over Mura moving cake«. Prekmursko gibanico kot posebnost med sladicami uvrščajo med slovenske nacionalne kulinarične specialitete. Ime je dobila po besedi “gueba“, kar pomeni guba, in odraža specifično sestavo iz osmih zaporednih plasti, ki ji dajejo razgibano podobo. Pristna prekmurska gibanica je izdelana iz tradicionalnih surovin s štirimi različnimi nadevi in po zaščitenem receptu. Njami!

Prekmurje – prekmurska gibanica

Po večerji se nam je predstavila folklorna skupina iz Turnišča, ki je kar hitro začela novačiti nove člane iz naše potepuške vrste. Pa se nismo dali. Prijetno utrujenost so kaj hitro pregnali zabava, ples, prijeten klepet s prijatelji in novimi znanci. Ampak ker je vsega lepega enkrat konec, smo se tudi mi odpravili proti domu.

Za konec naj pridam še prekmursko šalo: Štorklje pri nas nimajo gripe, ampak še zmeraj nosijo otroke.

mlin na muri