Izpit za avto

In kaj, če še nimam izpita za avto – prigode v avtošoli

Izpit za avto je v današnjih časih nujnost. No, vsaj tako mislijo skoraj vsi. Jaz ga nimam, pa mi za enkrat ničesar ne manjka. Malo moram prosjačiti, če želim v trgovino, ampak vsaj malo prihranim, ker drugače bi že bankrotirala. No skoraj pa sem bankrotirala, ko sem začela opravljati vozniški izpit. V drugi nosečnosti z dvojčki sem razmišljala, da bo nekdo moral voziti otroke v vrtec. In to bi bila jaz. Tako sem šla do avtošole in se kljub velikemu strahu pred vožnjo dogovorila, da bom opravljala izpit. No, saj vozila sem že prej kdaj, ampak se ne bom hvalila, v kakšnem stanju je bilo to in da sem pač morala, če je bil voznik mrtvo pijan. Imela sem občutek, da bo šlo gladko, ker jaz vse stvari naredim v prvo, razen izpita pri angleščini, in ja, glavne vožnje.

Potrebovala sem kar nekaj ur, da sem se privadila na vožnjo in izgubila strah, ampak ne vem, koliko glavnih voženj bom potrebovala, da se bom privadila na člana komisije, ki sedi zadaj in grdo gleda. Ko sem imela prvič glavno vožnjo, me je malce obilen član komisije peljal na klanec speljevati z ročno. Avto je trikrat ugasnil in fraj sem bila že po petih minutah. Razmišljala sem, da bi morala to glavno vožnjo bolje izkoristiti, saj uro drago plačam. No, drugič in tretjič mi je to tudi uspelo, saj sem neumnosti začela delati proti koncu. Četrta glavna vožnja je potekala v stilu: To boš pa ja naredila, vse je zasneženo, peljali te bodo en krog po Postojni, parkirat nimaš kje, črte tudi niso vidne, pazi le na znake. IN NA BELE KOMBIJE, ki v snegu tudi niso preveč vidni! No, to vem iz te izkušnje in bom na naslednji glavni vožnji v snegu na to bolj pozorna. Ja, prav ste sklepali, tudi tokrat ni šlo.

No, obupala sem za kakšno leto in se po porodu zmagoslavno in pogumno vrnila opravljati izpit. Še prej sem morala še enkrat na republiške teste, ampak ponovitev pravil mi lahko le koristi. Vse je šlo gladko, še sem znala voziti, začela sem celo uživati v vožnji in potem, izpit. V peto. Angleščino sem naredila v peto, bom pa ja tudi to. Pred glavno vožnjo sem en teden tapkala, z gama tehniko spreminjala prepričanja, razmišljala pozitivno, ponavljala afirmacije … vse zaman. Uspelo se mi je pripeljati do prvega križišča, kjer se je ponovila zgodba iz prve izpitne vožnje. Sedaj me je sram nadaljevati izpit, ker poznam že vse člane komisije, ki jih ni malo, eden mi je celo namignil, da so včasih pred glavno vožnjo spili kako vodko. Če ti to namigne član komisije, mora biti že res hudo.

Torej: nimam izpita in sem preživela in še vedno živim, v vrtec otroke voziva z očetom, kar je plus, ker mi jih pomaga obleči. Če želim na kavo, se malo sprehodim, delam od doma in izdelke naročim po internetu. Seveda imam željo narediti izpit, ampak ne več v Postojni.