Obisk na urgenci – nesreča pri pospravljanju

Ko sem prebirala članek »Zunaj je tak lep dan, jaz pa pospravljam«, sem se spomnila dogodka izpred dobrih petdeset let, ko sem bila še majhna.

Živeli smo v rudniški koloniji, hiše so bile nizke in vsaka je imela pet majhnih stanovanj. Vsako stanovanje, kamor sta vodili dve stopnici, je imelo kuhinjo, sobo in shrambo. Kuhinja in soba sta imeli lesena tla, shramba pa betonska. V stanovanjih ni bilo vodovoda. Nasproti stanovanja je bila še klet, na koncu hiše pa skupno stranišče za vse stanovalce. Na sredi kolonije je bila še »kopalnica« z mrzlo vodo za približno 30 družin s po štirimi ali petimi člani in pa skupna krušna peč, kjer so mame vsak teden pekle kruh po točno določenem razporedu.

Naši  očetje so povečini delali v rudniku, mame pa so doma gospodinjile. In med  gospodinjska opravila je vsekakor sodilo  tudi tedensko čiščenje stanovanja. Ker so bila vrata stanovanj ena poleg drugih, je vsaka gospodinja vedela za sosedo kaj kuha, kdaj pere in lika, kdaj in kako pospravlja in še marsikaj. In nobena ni hotela biti slabša od druge. Med njimi je bilo čutiti  neko pozitivno tekmovanje pri njihovem delu.  Tako je bilo petkovo dopoldne rezervirano za peko kruha, popoldne pa za  pospravljanje kuhinje. Najprej je bilo treba iz kopalnice prinesti nekaj veder vode in jo v velikem loncu pogreti na štedilniku. V lesen škaf  so nalile vroče in mrzle vode, vzele kakšno čisto staro krpo in ostanke mila za pranje perila. Najprej so z namiljeno krpo obrisale kredenco in vsa vrata, nato pa so s sirkovimi krtačami poribale lesene mize in stole. Nazadnje so se lotile še lesenega poda, ki so ga prav tako poribale. Kuhinjska tla so potem prekrile s časopisnim ali kakšnim drugim papirjem, da so lahko hodile po kuhinji. Papir pa so odstranile, ko so bila tla suha. No, sobota pa je bila namenjena pospravljanju sobe (tla v sobah so bila prekrita s kakšnimi preprogami in jih ni bilo treba ribati vsak teden), pa shrambe in čiščenju čevljev. Čevlje smo čistili zunaj in sicer smo leseno mizo, ki je bila postavljena poleg vrat v stanovanje, pokrili s papirjem in nanjo zložili čevlje, potrebne čiščenja. Najprej smo iz čevljev z grobo krtačo odstranili umazanijo, nato smo jih namazali s pasto za čevlje, malo počakali in jih na koncu še zloščili. Ko je bilo to delo opravljeno, je bilo treba še poribati to mizo in stopnici pred vhodnimi vrati. Nazadnje pa je prišla za čiščenje na vrsto še klet. Aja, pa na stranišče ne smem pozabiti – za njegovo čiščenje je vsak teden poskrbela ena družina iz hiše.

In kakšno zvezo ima pospravljanje z obiskom urgence? Čeprav sem bila res še majhna in še nisem znala dobro govoriti, se spomnim tistega petka, ko sem padla v vrelo vodo. Mama je v kuhinji na tla  postavila  škaf  z vročo vodo in potem stopila še po vedro mrzle vode, da bi jo dodala zraven. Takrat pa sem jaz na kredenci opazila pehar in mamo prosila za »gozdje« (grozdje), ki je bilo v njem. Mama je stopila po grozdje, jaz pa sem se spotaknila in padla v vročo, skoraj vrelo vodo v škaf. Na srečo sem padla na ritko. Seveda sem jokala in vpila, da me je bilo slišati po vsej koloniji. Mama me je dvignila iz škafa in me zavila v rjuho, ki jo je namočila v mrzli vodi in me dala atu v naročje, da me je odnesel v zdravstveni dom. Ko je sestra v ambulanti odvila rjuho in mi slekla spodnje hlačke, mi je s hlačkami vred  »slekla« tudi kožo. Zdravnik in sestra sta kregala mamo, zakaj ni bolj pazila name; mama pa je jokala – saj ni bila kriva za moj padec in zelo, zelo sem se ji smilila. Zdravnik me je namazal z nekim hladilnim mazilom in povil s povoji. Ata me je nesel nazaj domov in že med potjo sem na njegovih rokah zaspala. Potem pa  me je  kar precej časa vsak dan nosil v zdravstveni dom, kjer so mi menjali povoje. Vsakič sem se zelo sem bala, saj me je bolelo, ko so mi menjali povoje. Ampak počasi sem se le pozdravila.