Post – šesti dan

Šesti dan – igra uma

Peklenski šesti dan. Že zjutraj sem se zbudila zdolgočasena in na živce mi je že šla ta jutranja higiena. Bilo je sicer prvo jutro, da nisem čutila tresenja rok in drgetanja telesa (običajno vstanem prekrokana ). »Dober znak.« sem si rekla. Kaj kmalu se je pojavila slabost v trebuhu, ki sem jo pripisovala preveliki količini popite tekočine. Preko celega dopoldneva sem bila aktivna, saj sem poleg posta imela tudi čiščenje omar in pripravljala oblačila za karitas. Ljubi bog. Za štiri škatle in eno ogromno vrečko se je nabralo navlake v dobrih dveh letih. Le koliko umazanije se je nabralo v meni v vseh teh letih, čeprav sem vegan. In koliko je moje mentalne navlake v vseh teh 43 letih v moji glavi. Kot, da se je slabost še povečala ob teh mislih. Po hiši sem se vlačila kot mrlič, ki vstane od mrtvih.

Brež življenja v sebi in brez prave motivacije. Um je udarjal kot zmešan in pritiskal naj končam post po desetih dneh. Bolj, ko sem ga želela utišati, bolj je imel moč. »Končaj post po sedmih dneh!« Zdržala sem še en dan, čeprav sem se morala po končanem sestanku TS na poti domov ustaviti in malo zadremati, ker sem bila dvakrat na drugi polovici ceste. In um je poskušal še ob polnoči igrati dalje. »Pojdi in poglej, kaj je v loncih na štedilniku!« In ubogala sem ga, vendar sem raje zadržala sapo, ker je bilo ta dan dovolj, da sem vonjala hrano in že je bil moj želodec razdražen. Kar pelo je v mojem trebuhu preko dneva, saj je bil moj vonj včeraj tako izrazit, kot v nosečnosti, oziroma kot vonj divje živali, ki išče plen, da ga bo lahko požrla. Pojavljale so se mi navzeje in mislila sem, da bom zdaj, zdaj bruhnila.

»Prav.« sem si (mojemu umu) rekla pred spanjem. »Če si tako vztrajen ti bom pa prisluhnila. Vem, da si navajen na nek ritual, ki se mu reče prehranjevanje in verjamem, da ti je težko, ker je to minilo. Najbrž ne veš, kako bi zapolnil to praznino. Svetujem ti, da je bolje, če se umiriš in potolažiš, zapolniš svoj čas na drugačen način, ker je moja volja močnejša od tebe in boš moral še nekaj časa počakati, da se boš lahko omamljal s hrano.«

Sedmi dan

Gremo dalje. Počutje dosti boljše in pripravljam se na hitrejši sprehod. Od pohoda v nedeljo še namreč čutim malo bolečin v mečih, prav tako od včerajšnje telovadbe. Pohod na Krnice (1113 m nadmorske višine).

Da, dragi moji, čeprav že en teden ničesar ne jem in pijem samo vodo, občasno 1 dcl precejenega soka od bio pomaranč, funkcioniram bolje kot vsak hedonist. Funkcioniram bolje, kot večina ljudi. Ne umiram!