Poredni otroci
Vzgojne težave so nujno prisotne, če se odločimo imeti otroke. Ni pomembno, ali imamo enega ali več otrok, vsak starš se kdaj sooči s situacijo, ko otrok ne uboga ali se vede objestno. 
Predstavljajte si dogodek nekje na javnem mestu. Deček kljub opozorilu nadaljuje s svojim početjem, ki ni sprejemljivo v dani situaciji. Poskusite na miren način, mu razložite, zakaj dejanja ne sme nadaljevati, on pa vas ignorira in nadaljuje z aktivnostjo. Ker ne gre zlepa, ga primete za roke in odvlečete stran, sledi jok, če ne kaj hujšega. Kot starš se najbrž ne počutite prav dobro, neprijeten položaj se stopnjuje, če dogodek z zanimanjem spremlja še nekaj prisotnih. Zanima vas, kaj ste naredili narobe, da je tako.
Popolnoma prepričana sem, da je pri vzgoji otrok zelo pomemben čas, ki ga preživljamo skupaj. Pa ne mislim, da se je potrebno z otroki le igrati igrice, sedeti z njimi za mizo in risati, jih voditi na predstave, plavanje in nogomet … Pomembno je, da je že majhen otrok z nami, ko počnemo vsakdanje stvari, kuhamo, pospravljamo, delamo na vrtu, čistimo sneg, pa tudi ko gremo v trgovino, gostilno in na urade. Tako spozna pravila igre. Če bomo otroka vedno dali v varstvo babicam ali varuškam, da bomo lažje šli po opravkih ali opravili gospodinjska dela, nas otrok ne bo dojemal resno. Otrok nas mora opazovati v različnih situacijah. Vzgajajo seveda tudi babice in dedki, pa tudi institucije – pa vendar smo starši ključnega pomena. Stari starši so zelo pomembni v življenju otrok, starši pa smo tisti, ki imamo svinčnik v rokah in rišemo pot.
Naslednji primer je obnašanje za mizo. Kako naj se otrok primerno vede za mizo, če kot družina skoraj nikoli ne sedemo skupaj h kosilu ali večerji, saj pridemo domov proti večeru, pojemo pa le kak jogurt. Skupni obrok je zelo pomemben, saj se v tem času otroci ne učijo le obnašanja za mizo, temveč se kot družina pogovarjamo.
Koliko ur dnevno preživimo s svojim otrokom? V kolikor sta oba starša v službi, delata enoizmensko in polni delovni čas, največ tri ure dnevno. Tega časa je še manj, če po službi skočimo v trgovino, po nakupih, k frizerju, če ima otrok popoldanske dejavnosti … Večino obveznosti lahko naredimo skupaj z otrokom.
Za zaključek le še to: trdim, da je velika večina nagajivosti, neprimernega obnašanja, objestnosti in tudi agresivnosti posledica iskanja pozornosti. Otrok ne zna ubesediti: »Tukaj sem, ukvarjaj se z menoj!«
