Kruh naš vsakdanji
Že ob vstopu v trgovino nas objame prijeten vonj sveže pečenega kruha in pekovskega peciva. Pekovski mojstri vsak dan poskrbijo za polne police dišečih dobrot, ki jih spečejo iz različnih vrst moke brez ali z dodatki, kot so: čebula, orehi, suho sadje in podobno. Človek se kar ne more odločiti kaj bi izbral. Ampak vsega tega kruha trgovci vsak dan ne prodajo; in kar ostane, hvala Bogu, v zadnjem času ne zavržejo, temveč razdelijo dobrodelnim organizacijam – na žalost je dandanes, ne samo po svetu ampak tudi pri nas, vse več lačnih ljudi.
Toda trgovin, založenih s kruhom, v preteklosti ni bilo; kruh so gospodinje ponavadi pekle v veliki peči enkrat na teden. Sredi prejšnjega stoletja, po končani drugi svetovni vojni, je mnogo družin živelo v velikem pomanjkanju. V pomanjkanju so predvsem živele kmečke družine z malo zemlje in pa tudi delavske družine, kjer je ponavadi oče hodil na delo, mama pa je gospodinjila. Da je družina lažje preživela so mame, poleg tega da so bile gospodinje, občasno hodile na kmetije pomagat pri kmečkih opravilih, saj so bile delavske plače majhne. Spomnim se, da je moja mama hodila pomagat na kmetijo, približno dvajset minut oddaljeno od našega doma. Bila sem še zelo majhna. In ko je ata šel “na šiht” v jamo, me je mama naložila v koš in me nesla s sabo v “tabrh”, Pri okopavanju in pletju poljskih pridelkov seveda še nisem mogla pomagati, zato sem se v košu igrala in včasih v njem tudi zaspala. Od vseh kmečkih opravil mi je v spominu najbolj ostala žetev. Sonce je pripekalo z vso močjo. Žanjice so s srpi žele žito in ga povezovale v snope; večji otroci so snope dajali v kupe, manjši pa smo iz bližnjega izvira v kanglicah žanjicam vse popoldne nosili hladno vodo.Sredi popoldneva je gospodinja v veliki košari na njivo prinesla malico-kruh, kakšno klobaso, sadje in steklenico jabolčnika; žanjice so po tleh razgrnile svoje jopice in sedle nanje. Na hitro so pojedle malico, potem pa spet hitele z žetvijo. Na že požetem delu njive pa je za žanjicami ostalo klasje, ki smo ga morali otroci pobirati. Kar tekmovali smo, kdo bo pobral več klasja. Proti večeru je na njivo prišel gospodar z vozom, na katerega so naložili pripravljene snope in jih vesel, da pridelka ni uničila toča, odpeljal domov. Tudi žanjice so se utrujene odpravile vsaka na svoj dom – moja mama seveda s košem, v katerem sem sedela jaz.
Ampak naše delo ni bilo zaman – bilo je poplačano. Čez čas (ne vem kako dolgo po žetvi), nas je obiskala gospodinja iz kmetije in prinesla hlebec sveže pečenega kruha mami, v zahvalo za pomoč; samo zame pa je bil prav tako dišeč manjši hlebček, ker sem pomagala pobirati klasje. Neizmerno sem bila hvaležna gospodinji in zelo, zelo PONOSNA NASE.
