Pesem – ko ne potrebuješ prijatelja, da bi mu zaupal

Ker je življenje vsakega izmed nas prepleteno z mnogimi ovirami in ker je vsak od nas v življenju izkusi različne stvari, smo dandanes to, kar smo. To kar smo si želeli, to kar nam je bilo namenjeno. Kako že pravijo? Vsak je svoje sreče kovač.

Včasih razmišljam, kaj ljudje delamo, ko nam je hudo … kam dajemo to žalost? Kako jo premagamo? Nekdo gre na sprehod, nekdo riše, pleše, poje … Nekdo sedi na postelji in neutolažljivo joka, spet tretji pa piše pesem … Kot jaz. Pesem z močnimi čustvi, ki pomiri dušo. Zato ne rabiš biti “ekspert”, ne rabiš imeti talenta. Vse to pride samo od sebe, ko najmanj pričakuješ, kot vse ostale stvari.

Osebno nisem nikoli rada brala knjig, še dandanes zelo redko – recimo temu, tiste najnujnejše. Pa veliko ljudi pravi, da če ne bereš, nimaš besednega zaklada, ne znaš pisati pesmi itd. Vse se da, če poskusiš. Vsi se spomnimo svoje prve ljubezni. No tako je bilo tudi pri meni. Ko sem bila nesrečno zaljubljena, se je v meni porodila želja po pisanju. Ker tisti hip nisem imela nikogar, ki bi mu lahko svoja čustva izpovedala, ker se mi je zdelo vse neznansko težko, sem se odločila, da vsa ta čustva izlijem na papir. Tako se je vse skupaj začelo. Pa je nastala ena kitica, pa druga, pa tretja … Nastale so rime, nastala je pesem.

Pesem, ki mi je bila zelo pri srcu, ki sem jo razumela. In tako sem svoje skladanje besed nadaljevala, počutim se boljše. Počutim se “svobodno”. Vedno, ko so v meni občutki žalosti, praznine, negotovosti, vzamem papir in pišem.

Kar mi tisti hip pade na pamet. Namesto da bi jokala, napišem besedilo, zraven si v glavi vrtim melodijo in tako nastane … en nepozaben spomin, na slab trenutek, obdobje.

SI ŽE KDAJ POSKUSIL? poskusi. Pomaga.

Papir in svinčnik sta zagotovo dva najboljša prijatelja, ki te nikoli ne izdata. Pustita, da napišeš, kar želiš, list sprejme vse težke besede, ki so tisti hip v tebi, svinčnik pa ti pomaga, da ti pri srcu postane lažje. Da se tvoja duša napolni s pozitivno energijo.

To je eden izmed načinov, kako spoznati sebe, kako prepoznati bolečino in, nenazadnje, ko čez čas prebereš pesem, ki si jo nekoč napisal, se v tebi prebudi občutek, kako si se nekdaj počutil. Takrat, ko ti je bilo težko.

Misel, ki me ta hip spremlja, je prav ta:

“Najboljšega prijatelja imaš v ogledalu. Nikoli se ni smejal, ko si ti jokal.”

Ena izmed mnogih pesmi, ki sem jih napisala, v mojem težkem obdobju, je prav ta, ki je spisana tukaj spodaj. Ta pesem mi je pomagala, da se danes počutim boljše in da je moj pogled na svet drugačen.

Odšel si

Zjutraj, ko se zbudim, v mojih mislih pojaviš se ti,
ni ne dneva ne noči, da me spremljal ne bi ti.
Še spomnim se lepih dni,
ko skupaj bili smo vsi, za vedno pa ostal bo v meni dan,
ko rekel si z bogom dragi vi!

Zdaj pojem ti pesem to, ker vem da spomnim na tebe živi,
Ti v naših srcih si, prostor le zate smo naredili,
čeprav želimo si vsi, da zopet vsi skupaj bi bili.

A čas nam teče naprej, vsak svojo si pot išče zdaj,
brez očeta pa v odejo zavit je prav vsak dan.
Zdaj vem, da življenje mi na kožo pisano ni,
kot otrok izgubil sem vse, Vse kar moje srce želelo si je,
moj oče s sabo odnesel je.

Imeli smo vse, vse kar potrebovala družina je,
brez tebe pa sedaj težko mi je.

Ti bil si naš varuh, bi si naš junak, bil si nam vse,
kar lahko ta svet ima.
Ti šel bi na konec sveta, le da naša duša ne bi osamljena bila.
Ljubezen te vodila je drugam,zdaj srečen si na drugem koncu sveta,
a za vedno zapomni si, da ti moje sonce si!

Odšel si….ker hudo ti je bilo….odšel si….ker vedel si, da sreče več ne bo…
Odšel si, ker to si si želel… odšel si, čeprav si me rad imel!
Odšel si, da pot še drugim bi pokazal,
Odšel si, da na koncu tunela bi me našel…
a ti ostal boš, naš spomnim na lepe dni,
Ti ostal boš naš junak vse dni!