Hišni ljubljenčki – družinski člani
Ta mesec mineva eno leto, od kar smo se morali pri nas doma posloviti od našega hišnega ljubljenčka. Moram reči, da je minilo neverjetno hitro in še vedno se z izgubo naše male psičke kar težko sprijaznim.
Še danes se spomnim dne, ko smo jo pripeljali domov. Mala črna kepica na baterije, smo se šalili. Bila je tako prikupna, da smo se vsi vanjo zaljubili na prvi pogled. S sestro sva takrat bili stari 13 in 12 let. Že kar nekaj časa sva doma vneto navijali in prosili, da si želiva kužka. Po večletnih prošnjah pa sta starša popustila in smo po hitrem postopku našli našo malo kepico. Seveda smo živeli vsi že z raznimi obveznostmi. Starša sta hodila v službo, s sestro sva obiskovali osnovno šolo. Naš hišni ljubljenček je bil za nas kot nov član družine in ker se nam je zdela tako nebogljena in ranljiva, smo jo še tako bolj crkljali. Živeli smo v hiši v Kamniku, s sestro pa sva osnovno šolo obiskovali v Trzinu – ker je s tem posledično pomenilo, da bi bila naša mala kepica večino dneva sama doma, smo jo vozili v varstvo k stari mami, kamor sva po pouku hodili tudi s sestro. Ni potrebno poudariti, da se je zaradi njene ljubkosti vanjo zaljubil vsak član naše družine. Tudi babičin kuža, ki je bil že kar nekaj časa pri hiši, se je navezal nanjo jo pazil in branil, da ji kdo ne bi kaj storil.
Psička je bila del naše družine do lanskega leta skoraj celih 14 let. Žal je usoda tako namenila, da jo je starost v teh letih že zelo »zdelala«. Bila je že skoraj gluha in slepa, vroči dnevi so ji delali težave in tudi že hodila je težko. Potem pa se ji je pojavil tudi tumor. Kljub težkemu srcu smo se odločili, da je živela lepo in dolgo življenje in si ne zasluži trpeti bolečin. S slednjim smo se odločili za evtanazijo. Vse to je bilo toliko težje, saj je bila tako dolgo del naše družine, da je zadnji 2 leti bila tudi družba mojemu sinu, ki jo je imel neizmerno rad. Moram reči, da iz osebnih izkušenj opazim, da je družba živali in majhnih otrok zelo pozitivna. Strokovnjaki menijo, da imajo živali na splošno tako na otroke kot na odrasle izredno dobre učinke – mogoče celo zdravilne. Majhni otroci, ki rastejo doma v družbi hišnih ljubljenčkov, naj bi po mnenju nekaterih bili tudi bolj odporni za kakšne alergije in nasploh razvili boljšo odpornost organizma.
Kljub temu, da sem odrasla z živalmi in veliko ljubeznijo do njih pa vam predam en nasvet. Vsak dan lahko preberemo o zapuščenih živalih, prenatrpanih zavetiščih, ki nimajo dovolj finančnih zmogljivosti, da poskrbijo za vse zapuščene živali. Preden se odločite za hišnega ljubljenčka naj vas opomnim, da ne ostanejo zavedno mali, nebogljeni prikupni mladički. Tudi hišni ljubljenčki odrastejo in kmalu se soočite z dejstvom, da je včasih lahko hišni ljubljenček tudi v »breme«. Veliko ljudi to vidi že zelo zgodaj in se hitro- mogoče celo na krut način želi živali znebiti. Hišni ljubljenček pomeni tudi veliko obveznosti. Obvezni obiski veterinarjev (kar finančno ni ravno ugodno), nakup hrane. V primeru, če se odločite za psička so potrebni tudi dnevni sprehodi in pa seveda dileme poleti – kam na dopust? Tudi v času dopusta je za živali potrebno skrbeti. Pojavi se dilema ali vzeti žival s sabo in kje sploh so dovoljene. Ali pustiti žival nekomu doma v oskrbi in tako dalje.
Imeti hišnega ljubljenčka je imeti še enega družinskega člana – vsaj sama sem takega mnenja. Zaslužijo si ljubezni in dobrega doma. Poskrbite, če se že odločite zanje, da ste jim pripravljeni dolgo to tudi nuditi. Naše psičke sedaj ni več in jo zelo pogrešamo. Imamo pa lepe spomine na življenje z njo, ki je bilo dolgo in polno zabavnih trenutkov.
