Padli angeli
Dolgo sem proučevala in razmišljala o življenju nasploh. O vseh bojih, smislu življenja in preživetja, kako uspeti v karieri, biti srečen, stabilen, zaščiten pred slabim. Da, karkoli preživiš, karkoli doživiš, vedno moraš iskati dobro zase, slediti glasu srca.
ogenj od zgoraj
OTROŠTVO
Kakšen naj bo otrok, da bo zadostil zahteve staršev? Kako se mora vesti, da bo ljubljen, ker je to tisto, kar najbolj potrebuje, da bo svoje kvalitete ponesel v svet odraslosti, zrelosti in odgovornosti.
Kako se naj otrok nauči zaupanja, če podpore ne prejme v največji meri doma? Kako naj živi s pravo predstavo o pravem partnerju, o pravem načinu spopadanja s problemi, s svetom, ki je danes še kako ne-milostljiv?
Potem se vprašaš, kaj vse morajo nekateri otroci preživeti, da odrastejo in kaj jim ostane od življenja v obdobju, ko bi morali življenje kar se da užiti. Ves čas se morajo spopadati z raznimi fobijami, notranjimi stiskami in boji, da se rešijo preteklosti in travm. Da začnejo graditi lastno življenje na trdnih temeljih. Ker so v sebi še vedno šibki, saj določena dejanja bolj intenzivno čutijo, podoživljajo. Ali se naj tak človek zapre v sobo, kot je to počel v mladosti? Ali naj sploh kaj pove, če ima blokado govora? Ali se naj smeje, ko lahko le joče? Tisoč neskončnih vprašanj, a na nobeno ni tistega odgovora, ki bi naredil čudež, da bi padli angeli z zlomljenimi krili ponovno vzleteli.
Potem je tu družba, ki lahko vpliva na svoje žrtve. In, zakaj? Kdo si jemlje to pravico, da koga še bolj rani? Kaj ga privede do okrutnega dejanja? Ali sploh zna vsak živeti svoje življenje, kot le povzročati hude bolečine, in na tak način okušati lastno zadovoljstvo, na trpljenju drugega? Kaj ga sploh osreči? Kakšne prioritete, vrline in karakteristike lahko najde v sebi? Verjetno se jih sam niti zaveda ne. In vsem je skupno – odraz preživetega otroštva – notranjega čutenja in doživljanja.
Sem dovolj lepa, ali lahko najdem še kakšno sebi lastno pomanjkljivost? Sem dovolj bistra? Se lahko vključim v okolico, brez izločitve ali nekih meril? Kaj in zakaj ne dosegam določenih standardov? Morda sem preveč zahtevna do sebe, morda si ne zaslužim želenega?
Ja, marsikaj se poraja v posameznikovih mislih. In vse to zaradi skupnega faktorja nedoseganja standardnih meril in zahtev v določenem preteklem obdobju življenja. Morda premalo družinskega razumevanja, vrtenje v začaranem krogu in iskanje izhoda iz temačnosti dogodkov, ki so se usuli kot prah iz neznanega razloga. In zdaj je naloga posameznika, da svoje življenje zgradi na novo, razmišlja o sebi, upa spregovoriti, se trudi premišljeno delati prave korake. In četudi je zaupanje vprašljivo in minimalno, obstajajo rešitve, a vse skozi pot samoozdravitve.
Kakšen naj bo otrok, da bo zadostil zahteve staršev? Uh, tole vprašanje pa mi všeč.
Pomembno je to kakšni naj bodo starši, da bodo učinkovito pomagali otroku pri zadvoljevanju razvojnih in čustvenih potreb, mu dajali podporo, ga čimbolj brezpogojno ljubili in mu pomagali pri rasti in razvoju..
Pričakovanja staršev so pogosto muka za otroke, saj ne gre za otrokove želje, ineterese in potrebe, temveč potrebe staršev. Otrokova naloga pa ni, da bi zadovljeval potrebe staršev. Sploh ne tiste prikrite, otroške..
Že od rane mladosti smo otroci podvrženi pričakovanjem staršev. Najprej seveda, ko smo še v maminem trebuhu – vsi starši si srčno želijo, da bi bil otrok zdrav, takoj naato pa, da bi bil ali fantek ali punčka. In seveda, da je potem dojenček, ko se rodi, čim bolj priden, in ko otrok odrašča, da jih bo poslušal, da bo vljuden, in če ga po naključju zanimajo iste stvari kot očka ali mamico je, sploh super. Za starše, seveda. Koliko gre tukaj na račun otroka, se ne ve.
Nobena družina ni popolna in vsaka se sooča s problemi, četudi je revna ali pa ekonomsko neodvisna. Čeprav velja, da naj bi bili starši podporni stebri družine in vodniki svojim otrokom, se to ne zgodi vedno, in celo tisti najbolj samozavestni se včasih tiho vprašajo ali sploh gredo v pravo smer.
Kar se tiče moralnih vprašanj, je to veliko odvisno tudi od vsakega posameznika – nekateri bodo imeli zdravo moralno podobo, da je raniti človeka, razen če mu s tem pomagamo, nedopustno, nekateri, kljub temu, da vedo pravila, pa bodo še naprej zlorabljali moč izbire in ranili ne samo svoje najdražje temveč tudi druge, ne samo duševno, temveč tudi telesno.
Vsi odrastemo. Vsi se na poti srečujemo s težavami – nekatere so manjše, nekatere večje. Na začetku smo vsi šibki, in to je v redu, ker lahko tako postopoma pridobimo več moči, znanja, izkušenj in ljubezni. Sama menim, da pred nami niso postavljeni nič velji izzivi, kot smo jih sposobni premagati. Pri nekaterih so ti izzivi pač enostavno večji in bolj boleči, vendar ko jih premagajo, so take osebe večje, modrejše in tudi boljše. In navsezadnje, tukaj smo zato, da odkrijemo, kaj nas dela srečne. Da sledimo srcu. Če je posameznik srečen in zadovoljen, posledično lažje in bolje osreči tudi druge. Kaj pa je sreča, je pa že spet vprašanje vsakega posameznika posebej.