Izguba službe – tegoba modernega sveta

Življenje nam lahko postreže z marsikatero situacijo, ki nas oblikuje, nam spremeni pogled, ustvari popolnoma novo razmišljanje in predvsem nas zaznamuje, če to želimo ali ne.

Celo življenje se učimo, kako se spopadati z neuspehi, ker so le ti skozi obdobja različni. V otroštvu nas odvzem igrače ali priljubljene igre spravi v jok, v puberteti se nam zdi, da bo konec sveta, če nas simpatija ignorira, ne zavedamo pa se, da resnični problemi nastanejo v odraslem, zrelem obdobju. Eden izmed resnejših in osebnostno destruktivnih problemov je vsekakor izguba službe. Ne pomeni le izpad dohodka in posledično vsakodnevno skrb za plačilo položnic, odplačevanje kreditov in nakupovanje osnovnih živil, pomeni tudi občutek manjvrednosti, nekoristnosti in v letih, ki so primerna za ustvarjanje in doseganje novih ciljev, tudi nemoč.

So ljudje, ki tovrstne težave rešujejo z lahkoto in se z njimi soočijo na popolnoma enostaven način:” Bom že nekaj našel.” Osebno pa sem mogla skozi več faz, ki so se zvrstile od dneva, ko sem dobila odpoved pa vse do danes. Na začetku je jeza, ki traja kar nekaj časa, saj težko sprejmeš, da so te ljudje, s katerimi si preživel osem ur ali več skupaj na dan, “izdali”. Ljudje, katerim si zaupal tudi osebne stvari, s katerimi si včasih delil najbolj intimne misli, so te pustili na cedilu in ravno to najbolj boli.

V mislih kreiraš scenarije, kaj vse bi lahko spremenil, kaj vse jim boš rekel, če se še kdaj srečate. Misli bežijo in dnevi se spremenijo v mesece. Zaveš se, da si vse te mesece energijo in čas posvečal nečemu, kar se ne da spremeniti in gojil jezo, kar se brez dvoma odraža tudi v osebnih odnosih. Kreganje, nespečnost, tolažba s hrano ali izguba apetita… to so nekatere posledice v prvi fazi brezposelnosti. Nastopita žalost in samopomilovanje in sprašuješ se zakaj se je to moralo zgoditi prav tebi. Žalost, ker je občutek, da življenje ne teče v začrtani smeri, da si “neuporaben”, izobčenec,… tako intenziven, da sveta okoli sebe ne spremljaš več. Vsakodnevna borba s samim seboj in nezavedanje lepih stvari in ljudi v okolici pripelje lahko do depresije. Odnosi se skrhajo in zapreš se vase. Ne verjameš, da je svet lep, da še obstajajo dobri in pošteni ljudje in zamujaš. Zamujaš sončne vzhode, zamujaš preživljanje časa z družino in prijatelji, zamujaš življenje in kar je mogoče za nekatere najpomembnejše, posvečanje samemu sebi je stvar preteklosti. Toliko skrbi in vprašanj, na katera nihče ne pozna odgovore se poraja, da preprosto ne zmoreš razmišljati o ničemer drugem.

Kako priti do denarja, kako se počutiti spet koristno in še več so vsakodnevne misli in na koncu se vdaš. Sprejeti je treba dejstvo, da samo z razmišljanjem ne bomo spremenili prav ničesar. Potrebno je ogromno volje, da življenje preusmerimo, da se spet veselimo druženja in drobnih stvari, ki nas obdajajo. Potrebna je podpora najbližjih in razumevanje, da prebrodiš in si rečeš:” vse se zgodi z razlogom.” S to mislijo lahko odpremo novo poglavje in se posvetimo stvarem, ki nas veselijo in ljudem, ki jih imamo radi.

Predvsem je potrebno spoznanje, da nismo sami in, srečni smo tisti, ki imamo ob sebi ljudi, ki nam stojijo ob strani. V tovrstnih situacijah je to najpomembnejše, saj lahko le tako pustimo zaprta vrata za seboj in odpremo nova.