Otroci, prestopništvo in kazniva dejanja
Otroci in mladostniki so zelo pogosto izvajalci ali soudeleženci pri kaznivih dejanjih. Vse skupaj je pogojeno z okoljem, v katerem otrok živi, tukaj predvsem mislim na dom, družino. Izvzeta ni niti šola. Predvsem pa na vse skupaj močno vpliva tudi gospodarska kriza, vse večja nezaposlenost in vedno večja pomanjkanja, katerim so priča otroci doma.
V krogu kaznivih dejanj se otroci in mladostniki znajdejo ne samo kot storilci, temveč tudi kot žrtve. Prvim bi morala družba nameniti še večjo pozornost. Tukaj mislim na strokovno obravnavo, ki naj bi temeljila predvsem na rehabilitaciji in težila v reintegraciji. Drugim, t.j. žrtvam, pa bi morali še bolj načrtno nuditi zaščito, po potrebi tudi neposredno pomoč (spremstvo) takšnih otrok. Nasilje nad otroki, s tem pa tudi mladostniško prestopništvo, zahteva hitro ukrepanje vseh inštitucij od šol, zdravstva, pravosodja, vredno pa bi bilo vključiti tudi nevladne organizacije.
Poseben poudarek moramo dati skrbi in varovanju otrok pred izkoriščanjem za kriminalne dejavnosti in sprejemati učinkovite sodne ukrepe proti tistim, ki uporabljajo ali izkoriščajo otroke za kriminalne namene (razpečevanje drug, beračenje …). Ob tem ne smemo pozabiti, da si mora država čim bolj prizadevati za izboljšanje mehanizmov za učinkovito obravnavanje nasilja ter zlorabe v družinah in v šolah. Nadaljnja življenjska pot otrok je odvisna predvsem od družinskih razmer, medsebojnih odnosov, kakor tudi uspehov in neuspehov, ki jih otrok doživlja. Slabši so rezultati na teh področjih, večje so možnosti za mladoletno prestopništvo.
Družba mora upoštevati temeljne principe, ki jih najdemo v Konvenciji o otrokovih pravicah. Žrtve zaslužijo posebno skrb in zaščito. Vsak otrok, ki je osumljen, obsojen ali spoznan za krivega kršenja kazenska zakona, ima pravico, da se ob neposredni pomoči in spremstvu staršev (primer mladoletnih otrok) zagotavlja in spoštuje njegova zasebnost. Dokler mu krivda ni dokazana, velja za nedolžnega. Država mora takšnim otrokom in njihovim staršem nuditi potrebno pomoč, hitro odločanje in ravnanje s čim manj posledicami za odraščajočega otroka, saj smo bili že velikokrat priča neprimernemu ravnanju, kar je nedvoumno negativno vplivalo na nadaljnje življenje mladostnikov.
Velikokrat si postavljamo vprašanja, kaj otroke in mladostnike popelje na pot prestopništva. V uvodu sem že navedel, da so velikega pomena dom, družina, okolje … Pri tem ne gre pozabiti na element prostega časa. Ta ni izoliran, avtonomen od ostalih področji ali sfer našega življenja, kakor tudi ne ločena dejavnost. Čeprav sem v tem času prosto odločamo, kaj bomo počeli in kako, ga ne smemo brezpogojno jemati kot polje svobode, ki lahko pomeni tudi beg od resničnosti.
Pomemben je način preživljanja prostega časa. Tako se bo mladostnik, ki nima težav v družini ali šoli, v svojem prostem času ukvarjal s področji, ki so za družbeno okolje nemoteča, pozitivna ali celo razveseljujoča (šport, glasba, pomoč drugim …). Na drugi strani pa bo mladostnik, ki te težave ima, zahajal in ostajal v okolju, družbi, ki je nagnjena k prestopništvu. In ker je sam v težavah, se bolj počuti z vrstniki, ki jih imajo in jih bo tako ali drugače skušal, skupaj z njimi, tudi razreševati. Seveda na način, ki ga družba ne sprejema, ne dovoljuje, jih celo sankcionira.
Dejavnikov, ki najpogosteje vplivajo na mladostniško prestopništvo, je kar nekaj. Morda poglejmo samo najbolj tipične in najpogostejše: okolje (družina, ulica) in samoaktivnost. Kriminološke teorije pogosto razlagajo prestopništvo vedenje kot posledico nepopolne družine. Pa ni nujno tako, saj je veliko primerov, ki kažejo ravno obratno podobo. Seveda pa ne moremo izključiti tega dejavnika, saj veliko otrok zelo trpi zaradi neurejenih družinskih donosov (ločitev staršev, napeti odnosi med starši, med starši in otroki …). Okolje je tisto, ki je in bo najbolj vplivalo na odraščajočo osebo. V kolikor se otrok/mladostnik nahaja v »normalnem« okolju, ima dobre pogoje, da ne bo zašel na kriva pota. »Lažje« je skreniti s prave poti, če imaš za to »že v zibelki« vse danosti v okolju, ki te samo vabi, da te posrka vase in iz otroka naredi prestopnika. Pomembna je vloga staršev, šole, okolja nasploh, da prepreči morebitno prehitro integracijo otroka v takšno okolje. Eden od dejavnikov prestopniškega vedenja mladostnikov je tudi doživljanje šole in šolski uspeh. Nekateri celo menijo, da so šolske izkušnje temeljne za odnos do vseh drugih družbenih avtoritet. Z eno besedo, uspešen otrok/mladostnik bo težko postal prestopnik, saj je njegova ustvarjalnost in samozavest močnejša in zaradi tega ni toliko možnosti, da «pade pod vpliv« neprimernega okolja. Seveda ga k temu moramo spodbujati in krepiti njegovo samopodobo, saj bo le tako lažje in bolj ustrezno izbiral strategije za razreševanje življenjskih težav.
Dejavnikov in razlogov za prestopništvo je veliko, veliko pa je tudi medsebojnih učinkovanj, ki prestopništvo samo še krepijo. Za primer poglejmo tatvine, vlome. Te so neposredno velikokrat povezane z uživanjem drog. Dve razlagi sta mogoči. Prva, da uporaba mamil vodi v prestopniško vedenje, dejanje tako, da zmanjša mladostnikovo razsodnost in počne nekaj, kar ne bi, če ne bi bil pod vplivom mamil. In drugo. Vlomi, kraje, tatvine so način pridobivanja denarja za nakup drug. In začaran krog se sklene in izvaja tako dolgo, dokler se prestopnik ne zlomi, dokler ne preseže svojih razumskih zmožnosti ter pada vse niže in niže.
In kako se dvigniti iz brezna, iz prestopništva, v katerega je odtaval mladostnik, otrok? Odgovor je v socializaciji. V medsebojnem součinkovanju posameznika in drugih, skupnosti, družbe, saj je socializacija večplasten proces vključevanja otroka in mladostnika v dano skupnost. Odvisna je od vrednot in stališč obstoječe skupnosti. Seveda popolne socializacije ni. Otrok je in bo ostal enovita osebnost, ki je le podobna svojim prednikom (staršem, prejšnjim generacijam), nikakor pa ni njihov klon. Zato je vredno slediti misli Berger-Luckmanna (1989), ki pravi: Posameznik, mladostnik, ki vstopa v družbo, vstopa tako rekoč v tok reke, ki ostaja ista, torej reka, vendar je voda v njej vsak trenutek nepovratno druga.
Omenjal sem že prosti čas, ki je tako ali drugače opredeljen kot prostor svobode, svobodne izbire. V tem je veliko možnosti za ustvarjalnost, inovacijo, nadgradnjo samega sebe. In tudi za, žal, deviacijo. Odklonskost lahko pojmujemo kot odstopanje od družbenih norm oz. pravil. Pozitivno ali negativno. Ker smo pri prestopništvu, imam v mislih slednje. Torej kot delikvenca, prestopek.
Na nas, na starših, družbi nasploh je torej naloga, da mladostniku, otroku, ki odrašča, naklonimo vsakodnevno toliko časa, da ga na njegovi poti, ki ga vodi v prostem času, iščemo le tiste prave, ustvarjalne motive. Ti naj ga spodbujajo, usmerjajo v življenju, predvsem pa kažejo končni cilj. Bolj bodo podkrepljene z našimi spodbudami, pohvalami in tudi skupnimi aktivnostmi, če je potrebno, manj bo bojazni, da naši otroci skrenejo s poti, po kateri hodimo. V koraku z njimi. Torej bodimo mladostniku v oporo na njegovi zahtevni vključitvi v življenjski tok, poln pasti. Slednje bomo bolj kvalitetno, ustrezno in pravočasno preskočili in kasneje po potrebi reševali le s skupnimi močmi.
Mag. Bojan MACUH, sociolog
