Pot v rejništvo

Sreda, 2.12.1992, kot bi bilo včeraj. Dobimo obisk socialne delavke ga. Martine. Starša kot ponavadi pod vplivom alkohola, Martina ponudi staršema papir, ki ga nista želela podpisati,  vnel se je prepir z grožnjami, socialna naju s sestro povabi na »sladoled«.  Nisem se zavedala, da od tega sladoleda ne pridem več nazaj domov, zato se nisem od staršev niti poslovila.

Ko smo hodili proti avtu, me sosed, ki sva skupaj hodila v vrtec, opomni, da moram po malico, saj greva kmalu v vrtec, pa sem mu vsa vesela dejala, da danes pa ne grem v vrtec, ker imam obiske.

Sedli smo v avto ter se odpeljali po sestro v šolo. Vozili smo se približno eno uro, ko je starejša sestra vprašala, zakaj se vozimo tako daleč. Ga.Martina je odgovorila, da se več ne vrnemo domov.Z mlajšo sestrico nisva še razumeli, starejša pa je in je začela na ves glas jokati. Vprašali sva jo, kaj je narobe. Rekla nama je, da se ne vrnemo domov, potem sva se ji tudi s sestro pridružili pri joku.

Vožnja se je vlekla, slišati je bilo samo naše jokanje, nikjer ji ni bilo konca, saj smo se odpeljali zelo daleč od staršev. Po dveh urah smo prispeli do velike hiše, kjer sta nas pričakala rejnika ter njun sin. Stiskale smo se skupaj, nikakor se nismo izpustile, ločile. Spomnim se, da sta rejnika dejala, da ne moreta vseh treh vzeti k sebi, vendar sta po premisleku sklenila, da nas ne bosta ločila. Kmalu po prihodu nas je Martina zapustila ter odšla. Ker smo prišle nenapovedano, nista imela rejnika niti ležišč pripravljenih.Tako sta kmalu tudi onadva odšla in ostale smo same v veliki hiši.

Še dan danes mi gre na jok, ko se spominjam tega dne. Nikoli v življenju še nismo bile same, bilo nas je tako strah, da smo se stisnile v kot za vhodna vrata ter jokale do prihoda rejnikov domov. Prišel je čas večerje, bila je polna miza hrane, ki je nismo bile vajene, najedle smo se, kakor smo se lahko, ostalo pa smo nesle skrit pod blazino (naredile smo si pač zalogo, da ne bomo lačne, kot smo zmeraj bile doma).

Sledilo je mučno kopanje, umivanje las, kar prej v življenju nismo doživele, same smo se doma kopale v otroški banjici, kadar smo želele, brez mila, šampona in smo se seveda bale tuša, mila, šampona, saj smo ga prvič občutile, bil nam je pravi šok.

Potem pa  prvo spanje v novi hiši. Prvič v življenju nam je bila prebrana pravljica za lahko noč, prvič v življenju nas je nekdo pokril. Vendar so moje misli bile doma. Najbolj problematična sem bila jaz, nisem želela  prespati tam, želela sem se vrniti domov k atiju, saj sem bila nanj zelo navezana.

Dnevi so minevali, moje neprespane noči tudi, iz dneva v dan mi je rejnica govorila, da ni zvečer nobenega prevoza, da bi se lahko vrnila domov. Iz dneva v dan je obljubljala, da se vrnem domov,  a tega nikdar nisem doživela. Sčasoma sem se sprijaznila, saj se je rejnica zelo ukvarjala z menoj ter mojimi čustvenimi težavami.

Dobile smo tudi kužke,ki so nam bili zares v pomoč pri privajanju na novi dom. Minevali so dnevi, tedni, meseci, hodile smo v vrtec, šolo, nikdar nismo bile več lačne, odvadile smo se skrivanja hrane, bile smo oblečene v pravo velikost oblačil, v nova oblačila. Dobile smo še dve »sestri« v rejništvo, tako da nas je bilo skupaj že 6 otrok, navadili smo se ena na drugo ter se vzele za sestre, čeprav nismo bile.

Po približno 6 mesecih je starejša sestra vprašala rejnike, če jih lahko kličemo ati in mami ter jih od takrat naprej začele tako klicati. Minila so štiri leta, ko smo se po telefonu prvič, odkar smo odšle, slišale z starši. Zopet je bilo zelo hudo, obljubila sta, da se bosta potrudila, da nas dobita nazaj, da se bosta spremenila, vendar jima nikdar ni uspelo, še naprej sta se utapljala v alkoholu.

Bil je dan mojega obhajila, ko sta se nam pridružila naša starša, to je bilo prvo snidenje, odkar smo bile v novi družini. Pet let jih nismo videle, bile smo jezne, žalostne, bilo nas je strah, kaj bo. Obisk je bil omejen na eno uro in pod vodstvom socialne delavke. Bilo je lepo zopet videti starše, vendar smo spoznale,  da nam je veliko bolje v novi družini, kot bi nam bilo s starši, saj ni bilo lakote, ni bilo dretja, nasilja, alkohola, bilo je veliko pogovorov, učenja ter ljubezni ter seveda – najlepši del – mirnega spanca. 🙂

Preberite si tudi prejšnji del: Alkohol uničuje.