Izbirčen otrok ali kdo je šef kuhinje

Ste že kdaj slišali: »Ne maram tega!« Trudite se, da pripravite okusno in zdravo jed, nato pa: »Fuj, ne bom tega jedel!« No, pri nas je bilo to kar pogosto slišati.

Želeli bi, da bi otroci jedli zdravo. Recimo, da imamo izoblikovano predstavo o tem, kaj je zdrava hrana. Veliko sadja in zelenjave, po možnosti z domačega vrta, mogoče meso, testenine … Otrok pa želi jesti salamo in kruh, pašteto, hrenovke, da sladkarij niti ne omenjam. Otroci so različni pri hrani. Že kot dojenčki se razlikujejo, gosto hrano sprejmejo hitro ali bolj počasi. Že takrat kot starši različno reagiramo: se sprijaznimo, da otrok pač ne je, tekamo po stanovanju z žlico v roki, vztrajamo za mizo, da malček poje vsaj malo, mu ponudimo tisto, kar želi …

Menim, da še hujši problemi nastanejo, ko otrok zraste. Odloči se, da kosila ne bo jedel. Sledi pregovarjanje, na koncu smo vsi udeleženci utrujeni, jezni, razočarani.

Nekega dne smo naredili temu konec. Otroka pač ne moreš siliti jesti (da ne govorim o teorijah, da siljenje s hrano privede do debelosti). Sledil je stavek: »Če si lačen, jej tisto, kar je na mizi, naslednji obrok je večerja.« Prepričana sem bila, da bo sina to izučilo. Pa sem se motila. Z lahkoto je zdržal tri, štiri ure brez vsake hrane do večerje, nato pa pojedel kosmiče in mleko. Enako je bilo naslednji dan, le da je bil na meniju mlečni riž. Pojedel ga je cel krožnik. Metoda se ni obnesla, zato smo namesto večerje začeli pogrevati ostanke od kosila. Na tak način pa je bila težava odpravljena. Otroku ni treba jesti, če ni lačen, a to ne pomeni, da se lahko naje sladkarij, kruha. Pomembno je, da spozna, da ne bomo popustili. Sam naj se odloči, kdaj bo jedel, toda nekaj od tistega, kar smo pripravili. Ne rečem, da naši otroci jedo popolnoma vse, kar dobijo na krožnik, a prepiranja, prepričevanja in prošenj ni več. Navadno se zgodi, da so krožniki prazni, želodčki pa polni.

Ljudje smo različni, tudi otroci. Ne moremo pričakovati, da bomo vsi jedli vse. Tudi prebava se pri ljudeh razlikuje. Mislim, da tudi otrok lahko izloči živila, ki mu ne odgovarjajo, toda ne »kar vse po spisku«. Nove jedi pa naj vsaj poskusi.

Zelo pomembno, je da otrok sodeluje pri pripravi hrane. Na vrtu naj sodeluje pri vrtnarjenju, v kuhinji mu dovolimo, da sodeluje. Pozitivnih vidikov je več: učil se bo kuhati, spoznal bo, koliko časa in energije je vložene v pripravo hrane ter vložil bo svoj trud, zato bo jed z večjim veseljem pojedel. Najpomembnejša pa je dobra volja, ki vlada pri kosilu.