Veš, mami, najraje moraš imeti sebe

Nekoč sem poslušala intervju nekega družinskega terapevta, ki je govoril o družini na splošno in o tem, kako se veča število enostarševskih družin.  Nenapisano pravilo je, da je velika verjetnost, da se bodo otroci iz takih družin tudi sami kasneje ločili. Dalo mi je misliti. Moja starša sta se ločila, takoj ko sem se rodila. Odraščanje je bilo precej naporno, mladostništvo še bolj. Poročila sem se pri dvajsetih in pri 29 že ločila. Moj bivši mož je bil ravno tako iz družine ločenih staršev. Ja, kje naj bi se pa naučila, kaj pomeni sobivanje dveh oseb?! Pred dvajsetimi leti se o tem  ni govorilo, nikoli me niso učili komuniciranja,  kaj pa šele o tolerantnosti, sprejemanju značaja druge osebe.

Pomembno je bilo, da se poročim in ustvarim družino. Kaj pa ljubezen?! Tisto, kar sem si jaz predstavljala, da ljubezen je, je bilo daleč od tistega, kar vem danes. In ravno ta nevednost na obeh straneh je botrovala najini ločitvi. Oba sva bila čustveno osiromašena, imela  sva ogromno pričakovanj, nisva pa vedla, kako in kam naprej. Nekako sem mislila, da se bodo stvari uredile same od sebe, ko pridejo otroci, ko spremenimo okolje. Pričakovala sva rešitev od zunaj, rešitev pa je bila v nas samih. Preden sem se zavedla resnosti situacije, sem že bila ločena, pri 29-ih, sama, z dvema otrokoma. Mislila sem, da je to tako usojeno in da ne morem nič spremeniti.

Nekaj časa po tem sem spoznala osebo, za katero sem zopet mislila, da je to zdaj prava ljubezen. In še vedno nisem imela pojma, kaj ljubezen je. Nisem se poglobila vase, v svoje želje, potrebe. Pričakovala sem, da bo ta nekdo čudežno ugotovil, kako me osrečiti. Traparija! Želela sem nekoga, da bi bila srečna. V vsem tem sem vztrajno pozabljala sebe. Nekega dne, pred novim letom, je moj sin v šoli napisal božično kartico, za mene. Pisalo je : Naj ti Božiček prinese veselje, kajti žalostnih obrazov jaz ne bom gledal!  Star je bil komaj 9 let. Zjokala sem se. Takrat sem dojela, da moram ukrepati, spremeniti sebe, da bom lahko bila vzor svojim otrokom, da se ne bo nadaljevala ta nesmiselna  tradicija nesrečnih, ločenih, da vsaj poskusim nekaj spremeniti. Ne bom pisala o okoliščinah, v katerih smo živeli, to bo tema za drugič, povem lahko samo to, da nam kot tujcem, brez pomoči sorodnikov ali države, ni bilo z rožicami postlano. Nedolgo po tem meje  moj sin vprašal, koga imam najraje na svetu?! V tistem momentu sem bila zelo žalostna, ker nisem dojela pomena vprašanja in sem rekla, da imam njega in hčerko najraje, kako me lahko kaj takega sploh vpraša???

»Veš, mami, najraje moraš imeti sebe, ker šele, ko sebe imaš rada in si ti srečna, potem imaš lahko rada nas in deliš srečo z nami!«

Otrok, star niti deset let, me je naučil lekcijo življenjskega pomena. Začela sem raziskovati sebe in ugotovila, da se ne poznam. Pojma nisem imela, kaj imam rada, kaj me veseli, kaj si sploh želim, razen tega, da bi bila dobra mati in hčerka, kar se je seveda od mene pričakovalo. Počasi sem spreminjala sebe oziroma, bolj natančno povedano, svoje navade. Vpisala sem se v knjižnico, hodila na različne motivacijske seminarje, poslušala druge osebe in njihove izkušnje in – kar se je meni zdelo veliki napredek – dovolila sem si priznati, da imam težave in rabim pomoč.

Vse to mi je bilo v veliko pomoč, ko sta moja otroka zašla v najstniška leta in težave, ki spremljajo to obdobje. Sprejela sem jih kot osebe, ki imajo svoje potrebe, svoje življenje in svoje lastnosti. Nisem trmasto vztraja pri uresničevanju svojih želja skozi otroke. Tudi ko se nisem strinjala z njihovimi odločitvami, sem jim dala vedeti, da sem mati in da jih zaradi nestrinjanja nimam nič manj rada. Odnosi in komunikacija so se vidno izboljšali in sedaj lahko rečem, da sem ponosna na svoje otroke in na to, kakšna oseba sem z njihovo pomočjo postala!