Kako motivirati otroka za delo doma in v šoli

Veliko ljudi ima težave z motivacijo, naj si bo za delo doma, ali v službi. Z otroki ni nič drugače. Kako naj se starši lotimo ustvarjanja pravih odnosov do svojih otrok, da bodo le-ti v življenju zadovoljni in še bolj uspešni, kot so?

Nasveti so vedno dobrodošli

Dajati nasvete je najlažje. Vprašanje je, če jih vsi  upoštevamo in ali obrodijo sadove. Življenje je sklop izkušenj in zanj velikokrat ne veljajo ustaljena pravila. Četudi imamo občutek, da smo ravnali tako, kot smo nekje prebrali, kot nam je nekdo svetoval, velikokrat ugotovimo, da bi bilo mnogo bolje, če bi naredili tako, kot smo si zamislili sami. Recepti so napisani zato, da na osnovi njih tudi sami eksperimentiramo, zato nastajajo novi in novi. To velja pogosto tudi za življenje.

V kolikor se ne držimo ustaljenih pravil, ki se od nas zahtevajo, večkrat doživimo sankcijo, ukrep, kateri ni nujno, da je vedno boleč. Iz takšnih primerov se največkrat tudi veliko naučimo. Vemo, da so zakoni napisani zato, da jih upoštevamo, marsikdo pa se bo strinjal z menoj, da tudi zaradi kršenja le-teh. Če jih ne bi bilo, jih tudi kršili ne bi. In smo v začaranem krogu. Eni jih pišejo, drugih jih upoštevamo, ali pač ne.

Z otroki ni nič drugače

Starši smo najboljši in največji zgled lastnim otrokom. Zato se ne smemo in ne moremo čuditi vprašanjem otrok, zakaj mi lahko nekaj delamo, počnemo, smemo, medtem ko oni ne morejo, ne smejo. Učijo se od nas, zato je naša naloga, da se v tem učenju lastnih otrok čim bolj potrudimo. Ne samo tako, da jim bomo ugodili, temveč tudi z odrekanjem česa, kar želijo. Tako bodo lažje razumeli življenje, v katerega stopajo. Hkrati pa jim moramo biti nenehno v oporo in smerokaz, kako morajo pravilno in razumno korakati v prihodnost.

»Receptov« za vzgojo otrok je ogromno. Od tistih, ki jih delijo vzgojiteljice in učitelji, pa onih, ki jih navaja »stara šola« naših staršev, prijateljev in znancev. »Veš, jaz pa sem tako naredil, pa se je obneslo,« pogosto lahko slišimo. Potem pa podobno poskušamo tudi mi doma. Velikokrat, žal, tudi neuspešno. Naši otroci namreč niso otroci naših prijateljev, … So naši otroci, ki so unikum in se moramo z njimi tako tudi ukvarjati. Zato, prisluhnimo nasvetom, nikar pa jih ne kopirajmo in izvajajmo za vsako ceno z našimi otroki, ker je to lahko prej slabo kot dobro.

Delajmo skupaj, to je najboljša motivacija

Otroci so tako kot mi odrasli večkrat nebogljeni, utrujeni, slabe volje, in kot kažejo raziskave, tudi pogosto depresivni. Takrat smo (so) najmanj sprejemljivi za delo, učenje in druge opravke, ki se zdijo nam neodložljivi. Vemo, da se moramo dela lotiti takrat, ko smo za to dovolj spočiti, zdravi, zadovoljni … No, zjutraj, ko vstajamo, se velikokrat lahko prepričamo, da temu ni tako. Težko vstanemo, smo nejevoljni in »bi še spali«. A ni z otroki ravno tako? Le kako lahko dobro vplivamo na otroke, če s svojim zgledom kažemo ravno obratno stanje. Že stari rek pravi, da je rana ura, zlata ura, in da je, vsaj velika večina ljudi, v jutranjem, dopoldanskem času najbolj motivirana za delo. Zato je, običajno, delovnik od jutra naprej (razen izjem), enako pa velja tudi za šolski urnik. Vsaj v osnovni šoli je malo primerov (če sploh), ko bi imeli popoldanski pouk, razen aktivnosti, ki sodijo v okviru pouka in pridobivanja dodatnih znanj (glasbena šola, trening …) Skušajmo biti torej zjutraj kolikor se da dobre volje in to prenesimo tudi na otroke, kateri bodo s tem odšli v nov dan. Obrestovalo se bo.

Nekoč sem učence pri pouku vprašal, kaj počnejo popoldan oni sami in njihovi starši doma. Odgovori so bili različni in tudi temu primerno zanimivi. Veliko jih je povedalo, da delajo »vsak na svojem koncu«. Oče npr. čisti avtomobil, mama kuha, on/ona pa se uči. In podobno. Klasika, ki jo vsi dobro poznamo. Ko sem jih vprašal, ali kaj počnejo tudi skupaj, so povedali, da redko, saj imajo vsak zase veliko dela. Podobno je ob koncu tedna. Le redki so zaupali, da med vikendom s starši delajo kaj skupaj (razen obiskov, rekreacije). Le kako naj potem otroka pripravimo, da bo pridobil delovne/učne navade, če delamo vsak zase?

Pri vsakršnem opravilu doma lahko otrok sodeluje, se uči. Najboljše učenje je življenjsko učenje, ki je praktično uporabno, čeprav ni ravno mojstrsko, saj vsak ne more biti mojster za vse. Tako smo se učili mi in tako se in se bodo učile generacije od nas in za nami. Seveda pa bodo k temu dodali veliko svojega strokovnega znanja in vse te življenjske izkušnje le še oplemenitili.

Otrok potrebuje tudi čas zase

Naj vas ne preseneti, če boste na vrati otrokove sobe zagledali napis: Prosim, ne moti! Ali. Prosim, ne vstopaj brez trkanja! To dokazuje, da tudi otrok potrebuje pri svojem delu, kakršno koli je že, svoj prostor, čas in predvsem mir. Tega se moramo navaditi in sprejeti tudi njegove želje, predloge in pobude. S tem dvigujemo njegovo samozavest, potrjujemo motivacijo za delo in mu hkrati dovoljujemo, da odrašča. Brez, da bi se zraven spraševali: Kaj neki sedaj počne?

Prosti čas je tisti, ki je namenjen samo nam. In ravno v tem času, ki ga starejšim tako »rado zmanjka«, je ta, ki nam daje energijo, da smo še bolj ustvarjalni in kreativni, po tem, ko smo ga koristno in dodobra izkoristili. Ker tudi otrok »hodi v službo« in »dela«, kadar je v šoli, je zelo pomembno, da mu za »zagon« za popoldansko delo doma (po še kakšni aktivnosti po šoli) pomagamo, da se umiri,  sprosti, saj bodo na osnovi tega njegovi rezultati dela mnogo boljši kot sicer. Ne boste verjeli, tudi za nas velja enako, čeprav si včasih nočemo priznati in navkljub naporom na delovnem mestu, doma, brez predaha nadaljujemo  s službenim delom ali ostalimi opravili, ki nas čakajo. Ne pozabimo. Ne le otrok, tudi mi vsakodnevno potrebujemo vsaj nekaj minut časa zgolj zase. To nam bo zelo koristilo pri našem delu, kolikor nam ga je še ostalo. Če pa bomo tega nekaj prostega časa koristno in zabavno porabili za druženje z našimi partnerji in otroki, bo naše skupno življenje še bolj kvalitetno.

Motivirajmo drug drugega

Ne vem, koliko družinam ob vrnitvi domov iz šole, službe uspe najti časa, da se sedejo (razen ob poznem kosilu) in se pogovorijo o tem, kako je bilo »v službi«. Tega pogovora oziroma analize dne, ki je za nami, nam primanjkuje. Lahko bi našteval razloge, ki jih vsi poznate, zato je to odveč. Menim, da ravno s takšnimi pogovori iz dneva v dan spodbujamo drug drugega in krepimo samozavest vseh, zavedajoč se, da vsi člani družine delamo in smo za to svoje delo tudi plačani. Vsekakor pa povejmo drug drugemu, koliko nam njihovo delo pomeni, se veselimo skupnih uspehov, kakor tudi morebitnih porazov, kateri so del vsakodnevnega življenja. Le tako se bomo naslednjič, ob novih nalogah bolje znašli in »delo« še bolje opravili.

Mag. Bojan Macuh, sociolog