Tina 2
Po dolgi borbi z boleznijo se je poslovila od nas, vdala se je, končno več ne trpi. Ko sem jo nazadnje videla je bila nebogljeno bitje v kruti resničnosti, ki je izgubljalo boj. Ko me je videla ob postelji je želela dati vse od sebe, da bi mi pokazala da ni tako hudo. Želela je vstati iz postelje, a njeno telo ni bilo dovolj močno. Želela mi je nekaj povedati, a so se besede izgubile preden so prišle do glasu. Tako je trpela, da v mojem kratkem obisku posutih z njenimi tihimi kriki nikoli ne bom pozabila. Vedno jo bom cenila, ona je bila borka in bila je moja prijateljica.
Tega dne ko sem bila pri njej nikoli ne bom pozabila, seveda bo moj spomin nanjo vedno na prelepo Tino z dolgimi gostimi lasmi in rjavimi očmi polnih življenja, a vseeno sem takrat videla kako močna in vztrajna oseba je. Zvečer sem legla v posteljo z molitvijo, da bi se zgodil čudež in bi ozdravela. Vedela sem da ne smem moliti za to, da bi bila odrešena, saj sama nikoli ni izgubila upanja in kdo sem jaz, da bi lahko molila za njen večni pokoj, četudi me je bolelo v srcu ko sem razmišljala kaj doživlja. S solzami v očeh sem razmišljala o tem, kaj doživlja njena družina. A še vedno, njen delež v tej zgodbi je bil nepredstavljivo ogromen kup tegob in nihče ni tega doživljal hujše kot ona sama, Tina, moja prijateljica.
Ko sva se spoznali je bila divja, polna življenja, njeni lasje so bili blond z njeno najljubšo barvo obarvanimi prameni- roza prameni so se iskrili na njeni glavi. Življenje je uživala, ga prežurala in takšne se je bom spominjala. Bila je brez dlake na jeziku in to mi je bilo pri njej najbolj všeč. Bila je ona, brez maske. Sčasoma se je spremenila v odraslo, resno punco, z dolgimi rjavimi lasmi in drugačnim pogledom na življenje. Ampak bila je zadovoljna, srečnejša kot prej. Vedela je kaj od življenja hoče, vedela je kakšni so njeni cilji in njena razmišljanja so bila vedno izziv. Srednjo šolo je naredila z Odliko, ko se je vpisala naprej, je verjela da sledi svojim sanjam, ciljem. Ampak ni vedela, da se ji bo življenje tako korenito spremenilo, zaradi te neusmiljene bolezni.
Njeno veliko veselje je bil njen fant, ki je sčasoma postal tudi njen zaročenec. Vem kako ga je cenila in ga ljubila, po njenih preteklih zvezah je bil sončni žarek v njeno deževno ljubezensko življenje. Zaslužila si je nekoga, ki bo vedno ob njej.
Bala sem se dne ko bo moj telefon zazvonil in mi bo otožen glas na drugi strani povedal tisto česar si ne želim slišati. Ampak se je zgodilo, dva dni po mojem obisku pri njej, tri dni po tem ko me je obiskala v sanjah sem dobila žalostno vest. Nisem vedela kako naj novico sprejmem, sama sem molila za čudež, nisem želela čutiti olajšanja da je njenega trpljenja konec, saj se je sama borila ne glede na vse se je borila.
Upam, da ni jezna name, ko pišem delčke njene zgodbe, ki jo sama sovraži. Upam, da ve, da pišem predvsem v njen spomin in zato, da izlijem svoja čustva na papir, saj se solze prehitro sušijo. V srcu jo bom vedno nosila, nikoli pozabila. V torek, prav na Materinski dan se bomo poslovili od njej, takrat bom prinesla s sabo bele svečke da vse opomnim na tvojo mladost in milost ki si jo delila med nami. Takrat bom še zadnjič imela občutek da si prav tukaj ob meni. Ko bo prišel moj čas me ne bo strah, vedela bom da me tam zgoraj čaka prijateljica ki jo bom na zemlji neizmerno pogrešala.
