Odgovornost otrok do ostarelih staršev
Življenje se prične, se živi in se zaključi na točki presenečenja. Zgodi se na poseben način, za vsakega posameznika drugače. Vsako posamezno obdobje je zaznamovano s smehom, z jokom in žalostjo. Pravilo, ki bi ob prelomnem dogodku določalo izražanje točno določenih čustev, ne obstaja. Vsak sam se na svoj način sooča s spremembo.
Starši se (v večini) zavedajo odgovornosti za otroka. Sprašujem pa se, če se današnji »odrasli otroci« zavedajo odgovornosti, ki jo nosijo za svoje obnemogle starše?
Ljudje smo bitja, ki smo nekoč (oziroma niti ne tako daleč nazaj) živeli v medgeneracijskem sožitju. Bilo je povsem naravno, da so v sožitju živele najmanj tri generacije. Otroci so tako živeli s starši in starimi starši. Ob nezavednem zgledu so se naučili prevzeti odgovornost in spoštovanje do dela, do medsebojnega sodelovanja, do sovrstnikov in nenazadnje tudi do nebogljenih otrok in starostnikov. Dandanes je takšnih družinskih ureditev malo. Če pa so že, je nemalokrat vzrok takšnega sobivanja materialna odvisnost posameznika.
Menim, da za takšno ureditev nismo krivi posamezniki, ki se trudimo preživeti vsakdanjik. Imamo sistem, ki nam pravi, da je treba otroke že zgodaj vpisati v vrtec, sicer bodo za sovrstniki zaostajali v znanju. Otroci preživijo v vzgojno izobraževalni ustanovi večji del dneva! Tako otroci nehote izgubijo dragoceni čas vzgoje dedkov, babic in tudi staršev. Če pa smo iskreni, so tudi prikrajšani za opazovanje njihovega medsebojnega sodelovanja. Otroci so mogoče res uspešnejši v pridobivanju teoretičnega znanja. Nikakor pa ne morem reči, da so čutni, odgovorni in vestni. Njihovo ravnanje največkrat temelji na principu »daj-dam«.
Ostarele je potrebno dati v oskrbo, ko obnemorejo. Kdo ima danes še čas skrbeti zanje? Otroci onemoglih staršev so namreč še zaposleni, ali pa so že sami potrebni pomoči. Tisti nekateri posamezniki, ki pa bi lahko prevzeli odgovornost, pa je nočejo ali se je bojijo. Zavedajo se, da nega pomeni dnevno in nočno odvisnost tistega, ki obleži. Že sama misel na takšen način življenja, prestraši še tako močnega posameznika. Število ostarelih in obnemoglih se je namreč krepko dvignilo. Lažje je najti ustanovo, kjer se za posameznika fizično poskrbi. Je nahranjen, preoblečen in na toplem. Pa se kdo vpraša, če je to dovolj? Ali se morda kdo vpraša, če si morda ne želijo tudi prijazne besede in topline ljudi, katerim so podarili ne samo življenje ampak marsikateremu tudi svoje življenje? Ljudje, ki so obnemogli, imajo še vedno lastna čustva, lastni jaz, ki je spregledan zaradi lastnih ambicij in egoizma posameznika. Naše delovne obveznosti so samo izgovor. Tudi v preteklosti so naši starši morali delati, da so nas izšolali, obenem pa so znali poskrbeti še za svoje starše.
Ko se soočimo s spremenjenim fizičnim stanjem ostarelega, bi se morali spomniti vseh let življenja, ki ga je pred nami in z nami preživel obnemogli. Morali bi se zavedati odgovornosti zanj, kot se je je on za nas, da nas je postavil na mesto, na katerem danes smo. Ali moramo kot prvo rešitev res iskati ustrezno ustanovo, kamor bi fizično obnemoglega porinili. Mar res ne moremo pretrgati (še ne) zakoreninjenega prepričanja, da so obnemogli breme? Je v jeseni življenja res dovolj, da posamezniku zadovoljimo zgolj njegove fizične potrebe, pustimo pa ga čustveno podhranjenega?
Medgeneracijsko sožitje je razpadlo. To je neizpodbitno dejstvo. Odgovornost otrok za ostarele starše je postalo breme za posameznika. Se res ne zavedamo, da nas bodo lastni otroci ravno tako vtaknili v domove in se na nas spomnili le, ko bodo morali plačati oskrbnino? Si to res želimo zase, ko se bomo znašli v lastni jeseni življenja?
Lep članek.
Tudi nas so vzgojili in sem tudi mnenja, da moramo poskrbeti za starše, tako kot so oni za nas, ko smo bili majhni. Če se ne motim, smo tudi po zakonu dolžni poskrbeti za starše.
Moževa mama oz. tašča ima 3 otroke, dva sta se odselila, eden je ostal doma in si ustvaril družino doma. Živimo v hiši, kjer ima urejeno lepo stanovanje. Po svoji želji je sama v stanovanju. Nudiva ji kurjavo, vse stroške bivanja in pomoč, če karkoli potrebuje. Nikoli ni bila deležna žal besede. Tako, kot živi ona, si bi marsikateri starostnik želel, saj v bistvu nima nikakršnih skrbi, ni ji treba skrbeti za stroške, ni bolna, za svojih 70 let dobro vidi, je čila, ima dober spomin, v glavnem, v takšnem stanju je želja vsakega človeka dočakati starost v takšnem stanju. Tudi dobrih sosedov imamo veliko, tako da ji ni dolgčas.
Z možem sva si uredila preostanek hiše. Zelo se razumeva, vendar nama tašča zmanjšuje kvaliteto bivanja. Sem tudi sovpadata sestra in brat od moža, najbolj njegova sestra. Stvari so prišle tako daleč, da sva se pripravljena odseliti, najino polovico hiše prodati. Najin dom se je spremenil v sredstvo, ki nama omogoča, da imava kje spati in si kje skuhati. Ker nekega kvalitetnega časa je nemogoče tam preživljati.
Namreč, tašča oz. mama od moža naju spremlja ves dan, beleži si vsak korak in vsako kretnjo, ki jo storiva, najbolj jaz, si seveda domisli še kar nekaj stvari zraven, in potem seveda poroča svoji hčeri po telefonu, kaj midva delava, kam greva, kdo je na obisku in potem se obe skupaj spremenita v sodnike in samo grajata. Rezultat tega pa je, da se govorice širijo okrog in si ljudje slabo mislijo o naju. Dovoli si tudi obiske spoditi oz. ko kdo pride, mu kar reče, “a si spet tukaj” in še bi lahko naštela podlosti, ki jih počne. To je le 1%.
V bistvu se ne zaveda, da, ko bova prodala hišo, ne bo mogla preživeti, saj ima le 200€ pokojnine in ne bo morala kriti osnovnih življenjskih stroškov (elektrika, smeti, voda…..)
V bistvu obtožujem tudi njena dva otroka, saj naju imajo z možem za ničvredna, čeprav poskrbiva za vse. Nihče ne pohvali oz. se ne zaveda, da ko bova midva odšla, da bosta onadva morala poskrbeti za svojo mamo, kar pa ne bo lahko, saj ji ne bi privoščila niti centa. Sama nimava nič dobrega od nje, pa vendar vseeno poskrbiva za vse. Mislim, da nekateri starostniki ne vejo, da v bistvu uživajo luxuz, vejo samo, da nekdo mora poskrbeti za njih.
Moja kazen bo, da si bom morala še enkrat urediti stanovanje drugje, njena oz. njihova pa, da bosta morala poskrbeti za svojo mamo.
Še vedno sem mnenja “ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI”
Ne razumem, da je v človeku lahko toliko hudobije, da želi uničiti koga drugega. Pa naj je to starostnik ali kdo drug.
Lp.