O piflarjih in geekih do meje nevidnega in še dlje

Beseda piflar po SSKJ pomeni človeka, ki se uči mehanično, brez razumevanja (na pamet) – se pifla. V praksi, vsaj kot se spomnim iz šole, se je beseda razširila na ljudi, ki so imeli dobre ocene in hkrati niso bili »kul«, karkoli je že to pomenilo v danem trenutku. Sčasoma se je oblikovala stereotipna podoba piflarja: ima očala, je bled, presuh (včasih okrogel), oblečen in postrižen v nasprotju z modnimi zapovedmi. Rad bere, je ljubljenček učiteljev, je ali sramežljiv ali pa se v družbi vrstnikov ne zna primerno obnašati. Ko takole berem različne opredelitve piflarjev na spletu, ugotavljam, da si pod tem izrazom vsak predstavlja nekaj drugega.

Piflar pa je tudi beseda, ki se (ne nujno primerno) uporablja za prevod angleških izrazov geek in nerd. Tu gre spet za dve kategoriji, ki se – odvisno, koga vprašate, vključno z raznimi Wikipedijami in spletnimi slovarji – bolj ali manj prekrivata. Karkoli si že predstavljate pod eno ali drugo besedo, pomembna razlika je vsekakor v tem, da se izraz nerd največkrat uporablja slabšalno (bolj v smislu našega piflarja), medtem ko je geek oznaka, na katero so nosilci velikokrat ponosni.

Geek

Če sem zgoraj zapisala, da je definicij več in ne moremo s prstom pokazati, katera je najbolj pravilna, naj tu podam še svoje razumevanje fenomena: Geek je velik navdušenec, ljubitelj, obsedenec. Lahko z zbirateljstvom, literarnimi ali filmskimi svetovi, video ali namiznimi igrami, maketami itd. Zelo pogosto gre za ožja področja znanosti, tehnologije, računalništva, fantazije. Tu ne gre za ljudi, ki bi jih to površno zanimalo, temveč se geeki navdušeno zakopljejo v svoj interes in mu posvetijo velik del svoje energije, sredstev in časa. Geeki berejo in igrajo ure in ure, mesece gradijo karakterje ali ustvarjajo kostume, dobivajo se na debatah in diskutirajo najmanjše podrobnosti o svoji priljubljeni tematiki. Navaden gledalec recimo gleda Igro prestolov vsak teden, ker mu je všeč. Geek, ki ga zanima točno ta serija, prebere knjige, gleda nadaljevanko, na spletnih forumih premleva vse možne teorije, gre na podpisovanje avtorjevih knjig ali na prizorišče snemanja, če je to v njegovem dosegu, morda si izdela kostum svojega najljubšega lika in podobno.

Za Slovenijo pogosto slišim, da v njej glede geekovskega dogajanja vlada mrtvilo, da založbe ne podpirajo piscev žanrov, da je scena zdaj majhna in da se tako ali tako vsak drži na svojem koncu. V resnici je scena precej velika, le poiskati je treba prave informacije. Obstaja nemalo društev in dogodkov, ki se – logično – večinoma ukvarjajo s svojim ožjim interesom (pa naj gre za animeje in mange, J. K. Rowling, J. R. R. Tolkiena, Warhammer, Magic the Gathering …). Imamo več striparn in tako spletnih kot fizičnih trgovin z geekovsko robo ter znanstvenofantastično knjižnico, število spletnih forumov za debate o igrah in serijah pa narašča. Vztrajni in dobro obiskani se obdržijo, ostali propadejo.

Na meji nevidnega

Od lani pa imamo tudi v Sloveniji dogodek, ki povezuje geekovstvo na splošno. Ni sicer prvi tak pri nas, vendar prejšnji poizkusi (kot sta bili dve Konfuziji 2007 in 2008 ter Si.con 2012) žal niso doživeli več ponovitev. Konvencija fantazije in znanstvene fantastike Na meji nevidnega, ljubkovalno imenovana tudi »slovenski Comic-Con«, pa se je letos v Ljubljani odvijala drugič in kljub temu, da se je razširila, spet pokala po šivih. Za simbolično vstopnino treh evrov je obiskovalec dobil prost vstop do celotnega dogajanja (delavnic, predavanj, okroglih miz, razstav, kvizov in premiere slovenskega fantazijskega filma Kresnik) ter avtomatično sodeloval v nagradni igri za praktične nagrade.

Igranje namiznih iger

Ena glavnih atrakcij takih konvencij je cosplay, kostumska igra. Nastopajoči in obiskovalci lahko pridejo v kostumih, ki se približno držijo teme fantazije in znanstvene fantastike. Ciniki bi rekli, da gre za maškare izven sezone, vendar gre v te kostume veliko več ljubezni, natančnosti in dela kot v nabavo v najbližji trgovini s pustnimi pripomočki. Hoja po prostoru konvencije in ugibanje, koga predstavlja neverjetna maska, ki se je ravno sprehodila mimo tebe, je dodaten vir zabave. Ljubljana v tem oziru vsekakor ni zaostajala, saj je bila verjetno četrtina od več kot petsto obiskovalcev kostumirana.

Skupinska slika vseh kostumiranih

Delavnica risanja fantazijskega lika po modelu (Papirnate sanje)

Pomen za neznane ustvarjalce

In ker je na enem mestu zbrano vse: društva s področja fantazije in znanstvene fantastike, ponudniki namiznih in računalniških iger ter založbe, ki izdajajo literaturo teh žanrov, lahko vsak navdušenec najde kotiček zase in sklene poznanstva s podobno mislečimi. Kar pa se meni zdi izredno pomembno, je, da konvencija daje možnost predstavitve tako uveljavljenim kot tudi neuveljavljenim avtorjem literarnih in filmskih del. Če namreč ustvarjate kaj na tem področju, se vam splača kontaktirati organizatorje in jih obvestiti o svojem projektu, saj imate s tem edinstveno priložnost predstaviti se potencialnim bralcem oz. gledalcem.

***

Prestopili smo torej že drugo mejo nevidnega in medtem ko Slovenija čaka na ostale geekovske dogodke (prvi, ki mi pade na misel, je zimski Makkon za ljubitelje mang, animejev in japonske kulture), scena pri nas cveti. Vse, kar je potrebno za udejstvovanje, je nekaj samoiniciative, in upam, da se prihodnje leto konvencija še razširi in da tam srečam tudi vas – v čim večjem številu.

“Lannisterji pošiljajo svoje pozdrave!”

Fotografije: Blaž Berlec