Nogometne sanje – SP 2014
Tako kot marsikje drugje po svetu, se tudi v naši hiši že nekaj časa vsak vsaj malo ukvarja s prihajajočim svetovnim prvenstvom v nogometu. Čeprav nismo ne vem kakšni nogometni navdušenci (naša »močnejša« športa sta hokej in odbojka), to ne pomeni, da se nas ni prijelo vsaj nekaj evforije. Ker je v začetku tega tedna izšla tudi posebna, nogometno obarvana številka športnega dnevnika Ekipa, smo z njenim nakupom (in velikim televizijskim sprejemnikom) dodobra pripravljeni, da spremljamo potovanje žoge po zaslonu.
Če priznam čisto po pravici, me nogomet nikoli ni posebej privlačil. V bistvu se čisto do potankosti spomnim, kako sva med tekmo Francije z državo, ki se je niti ne spomnim, niti se ne spomnim leta, kdaj se je tekma izvedla, z mamo zaspali pred televizijskim sprejemnikom, medtem ko se je oče trikrat sprehodil mimo (v različnih časovnih intervalih, seveda). Nikakor nisem kot tisti navdušenci, ki znajo na pamet našteti čisto vse tekme, ki jih je na katerem od prvenstev odigrala njihova najljubša država, niti ne poznam večine nogometašev, ki v tem trenutku zastopajo pisano paleto barv, ki tvorijo njihove drese. Večinoma se spomnim nogometašev iz »zlatih let«, kot so Figo, Ronaldo, Zidane, itn. Moji spomini na različna prvenstva, ki so se zvrstila v času mojega (dokaj kratkega) življenja, so vezani na druge podrobnosti. Kako je npr. McDonald’s v času prvenstva ’98 v Franciji v svoje Happy Meal paketke dodal igrače na temo nogometa; tisti frizbi s petelinčkom in z rižem v obodu je gotovo še sedaj na dnu kakšne škatle z igračami. Kako smo se leta 2002 veselili zmage Brazilije, čeprav nismo spremljali skoraj nobene izmed tekem tistega prvenstva. Kako smo v času prvenstva 2006 kupili poletne sandale, ki jih imam še sedaj v omari (brazilske, da ne bo pomote). Kako sem poleti 2010 spremljala finalno tekmo med Španijo in Nizozemsko med mladinsko izmenjavo v Franciji; veselje naših Špancev mi še zdaj izvabi nasmeh na obraz.
Zame je nogomet bolj kot tek za žogo predstavljal možnost druženja, če ne drugače, pa s puncami, katerih kolegi/partnerji/bratje so bili polno zaposleni z nogometom in pivom. V času zadnjega prvenstva smo imeli v našem študentskem stanovanju izobešena zabavna »nogometna pravila za ženske«, katerim smo se smejali vsakič, ko smo šli mimo hladilnika. Predpostavljam, da bo podobno tudi v času tega prvenstva, čeprav priznam, da je moje zanimanje letos malce večje. Morda zato, ker Brazilci lovijo sanje iz leta 1950, ko so nazadnje gostili svetovno prvenstvo in lovoriko na koncu tudi izgubili iz rok. Morda, ker Nizozemci najverjetneje lovijo izgubo, ki so jo štiri leta nazaj utrpeli na tekmi s Španijo, s katero igrajo že čez dva dni. Morda, ker sta se v isti začetni skupini znašli Anglija in Italija. Seveda pa je treba tudi poudariti, da je Brazilija verjetno edina država na svetu, v kateri je nogomet že kar nekakšna religija.
Kakorkoli že, Copa do mundo oz. SP 2014 bo vsekakor paša za oči, čeravno se gostiteljica spopada z marsikaterim problemom, ki ni nikakor povezan z nogometom.
Vseeno pa se strinjam z zapisom, ki sem ga zasledila nekje na spletu: “Vsaka štiri leta ima svet en sam časovni pas.”
