Nogometne sanje – SP 2014

Tako kot marsikje drugje po svetu, se tudi v naši hiši že nekaj časa vsak vsaj malo ukvarja s prihajajočim svetovnim prvenstvom v nogometu. Čeprav nismo ne vem kakšni nogometni navdušenci (naša »močnejša« športa sta hokej in odbojka), to ne pomeni, da se nas ni prijelo vsaj nekaj evforije. Ker je v začetku tega tedna izšla tudi posebna, nogometno obarvana številka športnega dnevnika Ekipa, smo z njenim nakupom (in velikim televizijskim sprejemnikom) dodobra pripravljeni, da spremljamo potovanje žoge po zaslonu.

Zame je nogomet bolj kot tek za žogo predstavljal možnost druženja, če ne drugače, pa s puncami, katerih kolegi/partnerji/bratje so bili polno zaposleni z nogometom in pivom. V času zadnjega prvenstva smo imeli v našem študentskem stanovanju izobešena zabavna »nogometna pravila za ženske«, katerim smo se smejali vsakič, ko smo šli mimo hladilnika. Predpostavljam, da bo podobno tudi v času tega prvenstva, čeprav priznam, da je moje zanimanje letos malce večje. Morda zato, ker Brazilci lovijo sanje iz leta 1950, ko so nazadnje gostili svetovno prvenstvo in lovoriko na koncu tudi izgubili iz rok. Morda, ker Nizozemci najverjetneje lovijo izgubo, ki so jo štiri leta nazaj utrpeli na tekmi s Španijo, s katero igrajo že čez dva dni. Morda, ker sta se v isti začetni skupini znašli Anglija in Italija. Seveda pa je treba tudi poudariti, da je Brazilija verjetno edina država na svetu, v kateri je nogomet že kar nekakšna religija.

Kakorkoli že, Copa do mundo oz. SP 2014 bo vsekakor paša za oči, čeravno se gostiteljica spopada z marsikaterim problemom, ki ni nikakor povezan z nogometom.

Vseeno pa se strinjam z zapisom, ki sem ga zasledila nekje na spletu: “Vsaka štiri leta ima svet en sam časovni pas.”