Karma in naravne zakonitosti

Zavestno delo na sebi

Ali človek ve, kam vodi ga pot? Na tej poti lahko ego s svojim strahom jemlje vero v to, da bo kdaj v sebi resnično razširil svoja krila, kot metulj, ki se mora SAM razviti iz zapredka, da lahko razvije krila za letenje. To srečo v sebi si zasluži vsakdo. Ali pa tudi ne, dokler ga življenje ne pripelje do samega prebujanja. Družba nas nauči kritizirat, da se kasneje lahko naučimo zakaj, kako, od kod … To počnemo dalje mi in karma je tu, takrat dobiš kot ogledalo sebe pred oči in vidiš slednje: Tole si govoril, tole si kritiziral, tule si prag pometal, vse si pometal, le svojih »psihičnih smeti« ne. In ko pride kriza, se razkrijejo spoznanja, srce razkrije resnice. Človek si sicer zaželi, da te ne bi bile realnost. O pa so. Žal so. Tukaj so in ko jim človek gleda v oči, duša resnično boli. Za te srčne reči ni ne zdravnika in ne alternative. Za te reči je človek čisto sam in njegova naloga je razčistiti sam s seboj. Ima le duhovno vodstvo, ki ga drži pokonci in vero, ki veli, da je pridobiti toplino v srce edini ključ do svobode od okov iz preteklosti. Ima še zavedanje, da je vso to spoznanje le sreča in boljša prihodnost za njegove otroke. Vsi živimo etikete, če smo si to dovolili, ker samopodoba ni bila to, kar bi morala biti, da bi se znali zaščititi. Te etikete pa vodijo prav do nesreče v sebi in do kritike drugih zaradi zavisti. Vsa kritika čez ljudi, ki izhaja iz nekih norm, ki so služile za strah in trepet, se danes jasno kaže v karmi. Še najbolje se pokaže, če pomislimo malce za nazaj in najdemo vprašanja, ki smo si jih zastavljali oziroma kritike v smislu: ne razumem, kako lahko to in to? Seveda, vesolje nam odgovori in pokaže točno tako situacijo, da nam kmalu postane jasno, kako in da razumemo zakaj. Žal pa poti nazaj tedaj več ni. Ali lekcijo sprejmemo in napredujemo, ali pa še dalje gremo »z glavo skozi zid«. Takrat se zavemo, da smo to predolgo časa že počeli. Sedaj je čas, da sprejmemo realnost in napredujemo. Lahko le oprostimo sebi, ker drugače nismo znali in poskrbimo za boljšo prihodnost sebe in svojih otrok. Ko bi še bil čas, namreč nismo znali paziti na besede in misli, ki kreirajo naše življenje. S temi spoznanji se to naučimo in pazimo kakšno karmo si gradimo za prihodnje življenje. Je resnično potrebno obsojati in ocenjevati vsa življenja, ki so drugačna od našega? To je le balast, žal program, ki ga ne znamo odstraniti iz naših misli, vse dokler ne pride človek preko ega do srčne čakre, in sprejme vsakega točno takšnega kot je. Naj bo to starš, otrok, vnuk, sodelavec, otrok od družinskih prijateljev, prijatelj, znanec … Mnogo perečih družbeno – socialnih tem se lahko najde v smislu prebranih besed, ampak jih ne bom izpostavljala. Našel jih bo bralec sam pri sebi. Vsak ima pravico do svojega mnenja, svojega pogleda na svet, svojega življenja, svojih odločitev, svojega individuuma. Ima pa tudi možnost prevzeti odgovornost za svoje življenje. Tako kot si pripravimo posteljo, tako namreč ležimo.

Eno resnico pravi razum, drugo resnico pravi srce

V življenju si lahko postavi človek dve dejstvi. Eno postavi po navodilu razumskega uma in eno po navodilu čustvenega uma. Eno je, da si ne moremo izbrati staršev, države, rase itd. Drugo dejstvo je, da si izberemo vse za naš dušni razvoj na višje frekvence, kjer vidimo vse jasnejše. Meni osebno je pomembna le moja resnica, ker ima popolnoma vsako bitje na tem svetu pravico do svoje. In ko človek to spoštuje, spoštuje hkrati sebe, kar je bistvenega pomena in ves paradoks vsega. Lahko se le vprašamo, katera trditev ima večje pogoje za mir v duši oziroma v srcu. Ko vzamemo prvo, lahko za vse “napačne odločitve” v preteklosti, ki lahko imajo veliko sklopov, ki gredo ena v drugo, krivimo vse okoli nas. To ustvarja vsa čustva na nižjih frekvencah, ki gredo od korenske čakre do srčne čakre. To so: sramota, krivda, brezbrižnost, žalost, strah in jeza. Bi lahko rekli, da ta čustva vodijo do miru v srcu? Žal ne. Res pa je, da tudi ta morajo obstajati, saj so namreč en del naše narave, praktično človeka. Drugo ustvarja prepričanje, da smo na dušnem nivoju vse izbrali za svoj razvoj na višjo frekvenco, kamor se dviga tudi naš planet. To prepričanje lažje doseže srčno čakro, ki je meja med frekvencami Zemlje in Neba, in vzpostavi harmonijo med energijo jin in energijo jang. Frekvence, ki gredo od srčne čakre do temenske čakre, so mnogo prijaznejše in tvorijo drugi del človeka, ki ga gledamo kot celoto. To so naslednja čustva: ponos, pogum, nevtralnost, pripravljenost, sprejemanje, razlog, ljubezen, veselje, mir in razsvetljenje. Skupek pozitivnih in negativnih čustev je znova celota in pomembna je le harmonija le-teh, ki vodi do zdravja. Tu ni pomembno, kaj kdo verjame. Pomembno je le eno, in sicer to, kako si v teh težkih časih olajšati življenje. Kako preživeti danes, ko se dela velik razpon. Razpon med materialnim in duhovnim svetom, ki eden brez drugega ravno tako ne obstajata.

Poznamo zaklenjeno zavest, ko ima človek okvarjen centralni živčni sistem. Takrat se človek vsega zaveda, ne zmore pa dati somatskemu živčnemu sitemu ukaze za delovanje mišic. Podobno deluje um, ko se zave svoje karme. Je kot občutek paraliziranosti zaradi začaranega kroga istih misli. Te nekako nočejo iti dalje, ne dovolijo stopiti iz njih, vse dokler ne najdeš primerne lekcije za svoj razvoj. Dober občutek pa je ta, ko paraliziranost mineva in počasi znova dobivaš moč, da še malce bolj razpreš svoja krila in poletiš z vetrom, ki ga enostavno sprejmeš, prav takšnega kot je. Cilj tega je enostavno sprejeti realnost, in se spustiti iz oblakov, kjer je vse popolno in vse po naših željah. Cilj lekcije je videti to kar trenutno imaš, in le-to postaviti pri sebi v primerni sektor. Želje pa dati v sekundarni sektor, saj le-te za uresničitev potrebujejo določen čas in pot. Radost in pozitivno naravnanost dosežemo le tako, da to kar trenutno imamo, vidimo s srcem, z veseljem, z radostjo in z hvaležnostjo. Ko to zmoremo videti, je tudi vid jasnejši in oči začnejo zdraviti svoje nepravilnosti. Pisateljica Louise L. Hay, v svoji knjigi Življenje je tvoje, navaja, da oči predstavljajo zmožnost jasnega videnja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Da težave z očmi pomenijo, da človeku nekaj v njegovem življenju ni všeč. To knjigo sem dobila v roke kar precej let nazaj in napisano se mi je zdelo popolnoma razumljivo. Ko se ozrem čez vsa ta leta in vidim rezultate energetske in komplementarne medicine, se le nasmehnem. Ampak ta pot je dolga, težka in mnogokrat naporna. Ta pot deluje na fizično, eterično, čustveno in mentalno telo. Ko to vemo, so nam reakcije povsem jasne. Težava je, če tega ne vemo. Takrat je dobro imeti nekoga, ki nam zna zadeve pojasniti, ker smo lahko zmedeni in ne vemo ne kod ne kam. Vemo le, da moramo priti do cilja, ki smo si ga zadali, ker je za tem že naslednji cilj.

Partnerstvo in učenje

Čudovito je, če te reči razumeta oba partnerja, vendar to lahko storita le brez egoističnih vzorcev posameznika. Skupaj lahko poskušata graditi lepo prihodnost svojih otrok s pomočjo življenjskih modrosti. Jasno pa nič ni garancija. Je le nekaj za kar lahko kdaj kasneje rečemo: Vsaj poskusila sva. Čudovito je v odnosu vzpostaviti energijo jina in janga, ko te naravne zakonitosti s pomočjo tradicionalne kitajske medicine razumemo. Drugačni se najdemo ravno zato, da eden uči drugega. Ravno zato se v tem primeru nasprotja privlačijo. Vprašanje je le, če se je tisti drugi, ki deluje na nižjih frekvencah, na frekvencah zgolj ega, to pripravljen učiti. Iskreno sem bila sama ta drugi primer, ki sem imela ego tako močan, da nisem sprejela kritike in posledično ne učenja. Kritika ni vedno slaba, jasno da ne, še zdaleč pa ni primerno orodje za to, da bi spreminjali osebnost človeka. Spremeniti lahko poskusimo le njegovo zavest oziroma vibracijo njegovega delovanja. Danes, ko vidim napredek na sebi, vidim tudi, koliko let me je partner učil vseh teh reči. Koliko let smo lahko »gluhi«, »slepi«, »neumni«. Vse dokler nam usoda ne postreže z vsem, kar nismo želeli nikoli videti. Ko delamo na sebi in te resnice uvidimo, se nam lahko zgodi, da od ogorčenja sami nad seboj skoraj zaledenimo svoje srce pred svetom in hkrati pred seboj. Da se odločimo, da enostavno ne bomo več čutili. Človek se resnično zamisli nad seboj in se vpraša, kaj se bo še mogel naučiti v tem življenju? Koliko nalog si je zadal za to življenje? In dokler se bo človek spraševal to, bo znova in znova dobival pred seboj nove preizkušnje na dušnem nivoju. Takrat se mora le ustaviti in verjeti, da srce ne bo dovolilo prejeti ledu, ampak toplino. Vso negativno energijo vendar rešuje pozitivna. Skupaj gresta z roko v roki, kot jin in jang, saj ena brez druge sploh ne obstajata.

Vse se vrača, vse se plača – karmični zakon

Ko bo svet dojel princip enosti, ko bo povezanost z celotno naravo znova večja, bodo principi materializma začeli zgubljati svojo moč. Duhovna plat brez materialne plati ne obstaja, harmonija mora biti tudi tukaj, kot povsod drugod v našem ljubem Svetu in v Človeku. Ko je ni, ni ničesar več stabilno. To bomo doživeli, saj to življenje ni zadnje. Med enim in drugim so le »vice«, kjer se mi odločamo, kakšne bodo naše nove lekcije za naš dušni razvoj v novem življenju. Če bi vedeli, da se vse kot bumerang vrača k nam, na dušnem nivoju, bi se zamislili, kakšne reči zavestno počnemo. Pustimo tragične dogodke, ki so posledica tega, ko v trenutku čustvena polovica možganov človeka prevzame razumsko polovico možganov, in si človek nima moči pomagati. Ampak tudi to je žal karma.

Med navedeno štejemo tudi vso morda nezavedno pošiljanje jeze in sovraštva nekomu. Jeza in sovraštvo ter pogrevanje zamer je čisti začaran krog, iz katerega moramo stopiti, če želimo dobro sebi in sočloveku. To žal ne zmoremo storiti, če poslušamo le plat ega, ki nam onemogoča, da bi šli preko sebe in naredili nekaj, kar bi koristilo nam in drugemu. Morda potrebujemo le besedo OPROSTI, ampak žal, so ljudje naučeni, da je ta beseda izrek ranjenega ponosa. Naj bo srce še tako strto in prizadeto, le-ta ima moč, da se znova sestavi nazaj. Če bi to vedeli, bi bil svet drugačen, toda »če čebula ne bi imela če, bi bila bula«. Takšna je namreč evolucija, ki ima svoj čas za razvoj in teh besed marsikdo ne razume. Te besede so »nore«. In vse kar je človeku nerazumno in ne vidno, je vedno »noro«, vse dokler ne doživi lastnih izkustev. Izkusimo namreč vsi po vrsti, kako se lomi vse, kar se lomiti more, ampak nihče ne pomisli, zakaj je temu tako. Ne moremo si metati peska v oči in trditi, da svet ni postal zelo drugačen. Da je vse zelo nestabilno in da nič ni več, kot bi moralo biti za srečo ljudi in mir v dušah.