Oskarji ali nepričakovana zapletenost glasovanja

O oskarjih, ki bodo v nedeljo, 22. februarja, se vsako leto v tem času veliko govori, zelo malokrat pa vidim pojasnjeno, kdo sploh izbira nominirance in potem zmagovalce ter kako. Če ste tudi vi, kot jaz, mislili, da preprosto vsak možni glasovalec odda svojo željo in kdor dobi največ glasov, zmaga, ste se motili. In če ste slučajno bolj romantični in si predstavljate, da štetje ne poteka elektronsko, temveč da še vedno dva gospoda zlagata glasovnice na fizične kupčke in jih štejeta, ste imeli prav. Kako pravzaprav poteka celotni proces?

Oskarje, najbolj zaželene nagrade v svetu filma, v začetku leta podeljuje Ameriška filmska akademija (Academy of Motion Picture Arts and Sciences oz. AMPAS) za dosežke v preteklem letu. AMPAS ima trenutno 6028 članov, njihova povprečna starost je 62 let, 94 % članov je belcev in 77 % moških, 33 % jih je v preteklosti prejelo oskarje. Za novega člana je predlagan vsak, ki dobi nominacijo za katerega od tekmovalnih oskarjev (torej ne za življenjsko delo ali posebne dosežke), lahko pa obstoječi član predlaga tudi koga, ki ni bil nominiran za oskarja, je pa kako drugače pomembno prispeval (umetniško, ne finančno) na področju filmske umetnosti. AMPAS potem enkrat letno razsodi, kdo bo povabljen. O tem običajno akademija ne obvešča javnosti, čeprav so občasno ona ali novi člani podali izjave za medije. Članstvo v AMPAS je dosmrtno in ne poteče niti, če članu kariera v filmskem svetu zamre.

Sama sem včasih naivno mislila, da vse skupaj poteka nekako tako: člani akademije si čez leto ogledajo ogromno filmov, saj gre za ljubitelje te umetnosti in profesionalce s tega področja. Nekateri filmi, igra, tehnične lastnosti itd. se jim bolj vtisnejo v spomin in ko pride čas glasovanja, člani navedejo svoje favorite, pet najbolj priljubljenih je nominiranih in potem iz te skupine znova glasujejo, zmaga pa tisti, ki dobi največ glasov. Predstavljala sem si, da se vmes znajde kaka podkupnina (konec koncev se o tem veliko namiguje), kar zna prevesiti tehtnico, ampak da je vse skupaj nekako v tem »svobodnem« glasovalnem stilu.

Ni tako preprosto.

Prayitno: OSCARS statuettes. Copyright: Creative Commons. Some rights reserved. Link: https://www.flickr.com/photos/prayitnophotography/4764440136/

Kako do nominacije za oskarja?

Člani AMPAS ne izbirajo na podlagi lastnih ogledov filmov v tekočem letu. Produkcijske hiše oz. studii so tisti, ki pošljejo svoje izdelke skupaj s priporočili (oglejte si tole za najboljši film, bodite pozorni na te-in-te igralce, tehnične posebnosti, montažo …) AMPAS, ki nato preveri, če so predlagani filmi v skladu s pravili za tekmo. Pravila se spreminjajo iz leta v leto in so različna za različne kategorije.

Za trenutne oskarje je v igro vstopilo 323 filmov, iz vsakega od teh filmov pa je bilo možno predlagati do 10 igralcev in do 10 igralk (torej od nič do dvajset igralskih priporočil na posamezen film). Obsežne sezname vseh potem dobijo člani akademije in glasujejo za svoje najljubše kandidate. Tu moram omeniti, da je AMPAS razdeljena na 17 vej (režiserje, igralce, pisce, umetnike ličenja, glasbe itd.) in vsaka od teh glasuje le za svojo stroko, tako npr. mojstri zvoka ne morejo nominirati igralcev, temveč glasujejo za glasbo, režiserji pa ne odločajo o najboljši maski, ker je to domena maskerjev. Vsi pa glasujejo za najboljši film.

AMPAS priporoča, da si glasovalci filme ogledajo na velikem platnu, saj so bili za ta medij posneti. Če to ni mogoče, lahko distributer pošlje vsakemu od glasovalcev tudi film za ogled doma, vendar mora biti v preprostem ovitku in brez slik. Pošiljanje daril skupaj s filmi ali pozneje je strogo prepovedano. Glede na to, da se seznami oblikujejo konec leta, je v resnici filmov preveč, da bi si jih člani AMPAS sploh lahko vse ogledali. V ta namen obstajajo kampanje studiov ali produkcijskih hiš, ki v zadnjih mesecih pred glasovanjem glasno opozarjajo na svoje izdelke. Glavni igralci (ki imajo propagando filma določeno že v pogodbah), režiserji in producenti dajejo več intervjujev ter se pojavljajo na več dobrodelnih in drugih prireditvah. Člani AMPAS so vabljeni na posebna predvajanja kandidatov in pozneje nominiranih filmov (koliko takih predvajanj je dovoljenih in kakšna pogostitev je zraven mogoča, je določeno s pravili, ki skušajo čim bolj omejiti nepošteno prednost bogatejših ponudnikov). Številke tu so precejšnje ugibanje, sama sem našla ocene vse od par sto tisoč do desetin milijonov ameriških dolarjev na film samo za oskarjevsko promocijo, kar je preveliko odstopanje za resno primerjavo, ampak v vsakem primeru je jasno, da ni dovolj, da je izdelek dober, imeti mora tudi močno finančno zaledje, da lahko sanja o sami nominaciji.

Prav tako ni naključje, da se čez 50 % poznejših nominirancev v kinu znajde prav novembra in decembra (in večji del ostalih oktobra). Enako kot so grozljivke popularne okrog noči čarovnic in družinski filmi okrog božiča, se največji upniki za oskarje v kinematografih znajdejo tik pred glasovanjem za nominacije. To ima dve prednosti: po eni strani so člani AMPAS bombardirani z reklamami za film in s pozitivnimi kritikami in odzivom občinstva tik pred zdajci, tako da ga nato v poplavi 300+ filmov ne spregledajo; po drugi strani pa film, ki je v času razglasitve nominacij januarja še v kinematografih, običajno na račun tega privabi več gledalcev.

Kakorkoli že, ko pride čas glasovanja za bodoče nominirance, člani AMPAS lahko izbirajo le med kandidati na seznamih in ne smejo dodajati svojih želja. Iz dolgega spiska umetnikov petim dodelijo svoje preferenčne glasove, kar da za vse kategorije, razen za najboljši film, ki ima svoja pravila, na koncu pet nominirancev (ključ za seštevanje glasov je pojasnjen spodaj). Če AMPAS prepozno odkrije, da kaka nominacija ne zadostuje pogojem, lahko nominiranca še vedno diskvalificira, prav tako pa ga lahko izloči iz igre kasneje, če se pojavijo težave. V tem primeru njegovega mesta ne nadomestijo z naslednjim po vrsti, temveč v kategoriji ostanejo le še štirje kandidati. Lani na primer je bila tako diskvalificirana nominacija za najboljšo pesem, Alone Yet Not Alone iz istoimenskega filma, ker je njen avtor Bruce Broughton prekršil pravila: prek e-pošte je člane AMPAS dodatno opominjal na svojo pesem v času, ko je bilo glasovanje že odprto – v tem času je tako lobiranje namreč strogo prepovedano. Najbolj znana diskvalifikacija se je sicer zgodila leta 1982, ko je bil film Cirkus Charlieja Chaplina nominiran za toliko kipcev in bi verjetno vse dobil, da so ga raje umaknili v posebno kategorijo, ker bi bila drugače prireditev preveč predvidljiva in dolgočasna. Takega umikanja favoritov sicer AMPAS ne počne več.

O nominacijah za igralce naj povem še to, da obstajata tako za moške kot za ženske dve kategoriji: za glavno in stransko vlogo. V kateri od obeh končajo, je odvisno od igralske veje članov AMPAS, ki sami na glasovnici označijo, kam po njihovem mnenju spada kateri igralec (določijo po 5 kandidatov za vsako od štirih kategorij). Igralec ne more biti nominiran v isti kategoriji za dva filma ali z istim filmom v dveh kategorijah, lahko pa je nominiran z različnima filmoma v različnih kategorijah. Zadnja taka kandidatka je bila Cate Blanchett leta 2007; za film Elizabeta: Zlata doba za glavno vlogo ter Bob Dylan: 7 obrazov za stransko vlogo.

Da lahko film kandidira za glavnega oskarja, mora biti daljši od 40 minut, zadostovati dovolj velikemu odstotku ameriške produkcije, biti predvajan tudi za širše občinstvo (ne le za člane AMPAS) vsaj v okrožju Los Angelesa vsaj 7 zaporednih dni, to predvajanje se mora začeti enkrat med 1. januarjem in 31. decembrom, najprej mora biti izdan za kinematografe (ne sme prej iziti na recimo BluRayu, biti predvajan po televiziji ali – kar se vse pogosteje dogaja – na internetu), določeni so tip slike, zvoka, nosilca za predvajanje in druge tehnične posebnosti.

Število nominirancev za najboljši film se iz leta v leto spreminja. Na začetku so bili trije, potem dolgo časa deset, še več desetletij po pet, 2009–2010 so spet izbirali po 10 kandidatov, od 2011 naprej pa uporabljajo poseben ključ, po katerem dobijo od 5 do 10 nominirancev. Glasovalci izmed vseh filmov s seznama po vrsti razporedijo pet filmov, ki se jim zdijo najboljši. Glasovnice se razdelijo na kupčke po tem, kateri film je na prvem mestu. Če kateri doseže več kot 10 % vseh glasov, je avtomatsko nominiran. Če kateri ne doseže niti enega prvega mesta, je avtomatsko izločen. Filmi, ki niso bili izločeni, so pa na drugem mestu za neuvrščenimi, se nato pomaknejo na prvo mesto, prav tako se na prvo mesto pomaknejo filmi, ki so drugouvrščeni za tistimi, ki so že presegli 10 %. Nato se zopet preštejejo glasovi in zopet zgodi eliminacija. Tako nadaljujejo, dokler vsi filmi niso ali uvrščeni ali izločeni. Ker mora film preseči prag 10 %, filmov ne more biti več kot 10. Realno gledano morajo biti filmi, ki želijo biti nominirani za oskarja, na prvih petih mestih (po možnosti čim više) na vsaj 5 % vseh glasovnic.

Letos je osem filmov preseglo magično mejo za nominacije: Ostrostrelec, biografija ameriškega marinca Chrisa Kyla; Igra imitacije, biografija britanskega matematika, kriptografa in enega od začetnikov računalništva Alana Turinga; Birdman ali nepričakovana odlika nevednosti, črna komedija o nekoč razvpitem igralcu, ki si želi uspeti na Broadwayu; Ritem norosti, glasbena drama o bobnarskem geniju in njegovem neizprosnem mentorju; Selma, biografska drama iz delčka življenja Martina Luthra Kinga in njegove borbe za volilno pravico temnopoltih; Teorija vsega, biografija fizika Stephena Hawkinga; Grand Budapest hotel, komedija o nenavadnem hotelirju; in Fantovska leta, posnetek odraščanja dečka.

Od nominirancev do zmagovalcev

Za vse kategorije, razen za najboljši film, je izbira zmagovalca izmed peterice nominiranih v vsaki kategoriji preprosta: vsak član izbere enega kandidata in tisti, ki dobi največ glasov, prejme nagrado. Tokrat glasovanje ni več omejeno na posamezne veje AMPAS, čeprav ta poudarja, naj člani glasujejo v posamezni kategoriji le, če so res videli vseh pet kandidatov (v primeru najboljšega filma letos 8). Glasovanje je tajno, lahko ročno ali elektronsko, glasovi se preštejejo fizično in do same podelitve le dve osebi vesta, kdo so nagrajenci.

Oskar za najboljši film pa se določa po preferenčnih glasovih. Glasovalci po vrsti razporedijo pet filmov, ki so jim bili najljubši. Če kateri izmed filmov dobi več kot 50 % prvih mest, avtomatsko zmaga, kar se je recimo zgodilo leta 2011 s filmom Kraljevi govor (oskar za leto 2010). Ker v večini primerov do tega ne pride, potem vzamejo film, ki je prejel najmanj prvih mest, ga izločijo, filme z drugih mest na njegovih glasovnicah pa prerazporedijo na prvo mesto in spet preštejejo, če kateri od ostalih filmov sedaj presega 50 %. Če ne, spet izločijo film z najmanj glasovi, drugouvrščenega (ali tretjeuvrščenega, če je bil drugi že izločen) pa prestavijo na prvo mesto. In tako po potrebi ponavljajo proces, dokler en film ne preseže meje 50 %. Na isti način poteka podeljevanje samih nominacij za kategorije igralcev (in tudi za več drugih kategorij), le da je prag prestopa tam 20 %. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da se tudi tu priporoča, da si glasovalci ogledajo vse nominirane filme, preden oddajo glas, čeprav tudi temu ni vedno tako: lani sta dva člana AMPAS priznala, da sta glasovala za film 12 let suženj, čeprav ga sploh videla nista. Kakor se to grozno sliši, pa se je treba zavedati, da dva člana pomenita le 0,03 % vseh glasov.

Nagrade potem podelijo v Los Angelesu na gala prireditvi, razporejeni na dva večera (prvi je namenjen manj znanim kategorijam). Prireditev prenašajo številne televizijske postaje, lani si jo je v živo ogledalo čez 40 milijonov ljudi. Letošnjo podelitev oskarjev si bo v Sloveniji mogoče v živo ogledati na Planet TV, neposredni prenos iz Los Angelesa se bo začel v noči iz nedelje na ponedeljek (iz 22. na 23. februar) ob 2:30 zjutraj, komentirali pa bodo Boštjan Gorenc – Pižama, Anže Tomič, Urška Menart in Matevž Luzar. Trajala naj bi okrog tri ure in pol, vsaj tako je bilo lani, vodil pa jo bo igralec Neil Patrick Harris.