Dnevnik sodobne gospodinje: delovna akcija
Pomlad je res čas prebujanja. S tem ne mislim samo na čudovito naravo, ki se obarva v najlepše odtenke zelene in na mnogotere cvetlice s svojimi krasnimi barvami. Niti ne samo na vonj po cvetočem sadnem drevju in na brenčanje pridnih čebel, prvih martinčkov na toplem popoldanskem soncu. Kako lepa je pomlad, najlepša.
Iz romantiziranja tega letnega časa me kaj kmalu postavi aroma po gnoju ter ropot kosilnic in vseh vrst žag. Ne zaradi vonja in hrupa samega, ampak zato, ker se ob prvem zvoku motorke prebudi tudi moj mož. Počasi in z veliko preveč besedami se loti obrezovanja žive meje in urejanja zelenice. Če bi ga samo poslušala, bi mislila, da imamo okolico urejeno kot v Buckinghamski palači, a temu še zdaleč ni tako.
Ta osnovna spomladanska dela še preživim, a kaj ko si vsako pomlad zada še kakšen večji projekt pri/na hiši, ki od mene zahteva organizacijo delovne akcije.
Delovna akcija v lastni režiji zajema dva delavca, mojega moža in mojega očeta. In tukaj se za še kako resnično izkaže ljudsko izročilo o tem, kako si punce za moža izberejo moškega, ki je podoben očetu. Vsaj v nekaterih ozirih. Če sem se kot mlada odrasla še tako zavestno trudila izbirati fante, ki so bili živo nasprotje mojemu očetu in ponosno verjela, da kljubujem starim vražam, sedaj opažam veliko podobnosti med moškima v mojem življenju. In če kje, pri naših delovnih akcijah teh podobnosti kakopak ne gre spregledati.
Torej, delovno akcijo napove moj dragi soprog, organizirati jo moram pa jaz. Se dogovoriti z očetom in uskladiti z možem. Seveda moram poskrbeti za obroke in redno hidracijo. Prav tako moram biti ves čas realizacije na razpolago.
Od kar živimo v hiši, smo šli že skozi lepo število projektov, zato lahko s samozavestjo napovedujem, kako bo vse skupaj, z rahlimi odstopanji, izgledalo. Vedno ista pesem. Za sam začetek se delavca našemita v delavca. Oblečeta delovne pajace in obujeta delovne čevlje. Ti so odvisni od terena. Pajaci ostajajo enaki ne glede na vremenske razmere. Kot da jima je popolnoma vseeno, če ju zebe, da škripata z zobmi (česar seveda ne priznata) ali če od njiju lije pot v potokih. Delovni kombinezon je njun zaščitni znak, s katerim svetu sporočata, da mislita smrtno resno. Nato s kirurško natančnostjo zložita vso lahko delovno mehanizacijo na kraj operacije ter teoretično obdelata postopek. Deduktivno in induktivno. Šele na to preideta na eksperimentalni del. Prisežem, čas se takrat ustavi. Ne samo zato, ker napredujeta po polžje, ampak ker jima moram biti venomer na razpolago. Potrebujeta asistenta, ki skoči takoj, ko kaj potrebujeta, ali še boljše, prej kot kaj potrebujeta. Ni variante, da takrat odmaknem pete iz njunega vidnega polja. Da sploh ne omenjam, da nikoli, ampak čisto nikoli ne gre po njunem prvotnem načrtu in da vedno, čisto vedno, uničita vsaj eno izmed orodij oziroma njen sestavni del.
Sedaj že poznam njun postopek dela in način funkcioniranja, zato se le apatično odzivam, saj kakršen koli predlog po izboljšavi njune izvedbe v preteklosti ni bil toplo sprejet. Torej, asistiram pri samem projektu, skrbim za pijačo in jedačo, pazim, da preživita oba otroka, na koncu pa še pospravim (in sčistim) hišo, ki se spremeni v delovno območje, pa naj se še tako trudim, da se to ne bi zgodilo. Da ne govorim o čiščenju, ki ostane po opravljeni operaciji.
Ko ju tako opazujem, moje misli kar same preklopijo na risanko, ki smo jo gledali otroci v začetku devetdesetih in si začnem brundati uvodno špico. Podobnost je namreč neverjetna.
Pri izvajanju letošnje delovne akcije, ki je res da eden izmed večjih projektov v zadnjem času, sem premišljevala, kako so te operacije sila podobne (družinskim) piknikom. Tudi ob tej priložnosti vse organiziram sama, pripravljam vrtno pohištvo in urejam ambient že tri dni prej, pripravim 43 različnih prilog, da zadovoljim vsem okusom, narežem zelenjavo po tehnikah, ki so dobro sprejete širšemu občestvu, spečem vsaj tri vrste posladkov in se do samega prihoda gostov že tako nadelam, da bi šla rajši spat, kot pa se družit. Mož na dan samega piknika počiva celo dopoldne, saj ga čaka naporno popoldne. Ob uri zakuri ogenj in speče meso. Nato pa preživi popoldne in večer s trkanjem po prsih, češ, kako žurko je pripravil. Tudi pri delovnih akcijah se vidi (le) del, ki sta ga opravila delavca. In ko kasneje poslušam, kako mož ne vpletenim razlaga, kako sta »operirala«, se zdi, kot da sta bila kot sam Julij Cezar : veni, vidi, vici. Prišla, pogledala, podrla.
Da zaključim s pihanjem na dušo mojima delavcema. Priznati moram, da vsak projekt, ki si ga zadata, izpeljeta »v nulo«, kot bi po domače rekli. Vsak s svojo (nadležno) natančnostjo se (začuda) dopolnjujeta in se pri delovnih akcijah tako lepo ujameta. A vendar, ne morem mimo dejstva, da za vsakim nepozabnim piknikom in za vsako uspešno izpeljano delavno akcijo pri hiši, stoji (sodobna) gospodinja, pa naj si moški člani še kako dopovedujejo, da temu ni tako.
