Mačje mesto
Živim v predmestju Ljubljane, ki je tipičen primer spalnega naselja. Čez dan praktično ne vidiš žive duše. Tu pa tam je na vidiku kakšen upokojenec in v službo ali šolo drveči posameznik, večino časa pa se počutim, kakor da sem sama na tem planetu, takoj ko izstopim iz stanovanja. Ljudi res ni na spregled, so pa zato na spregled mala prikupna kosmata bitja – mačke. Teh letos mrgoli vsepovsod. Sprašujem se, kako to, da jih je ravno letos toliko? In to povečini sami mladički, ki zgledajo prepuščeni samim sebi. Presenetljivo, ampak res vidim v tem našem malem spalnem naselju več mačk kot ljudi. Ne vem, ali je izraz potepuška oz. zapuščena mačka sploh ustrezen, saj so mačke po naravi živali, ki tako kot vse druge, prvotno spadajo v naravo. Narava je njihov pristen dom. Mačka, ki se prosto giblje na podeželju, po naši presoji ni divja in potepuška. Ta izraz leti predvsem na mestne mačke.
Nekaj mesecev nazaj se je tudi k nam na teraso prikradel starejši mačkon, ki pridrvi (od ne vem kje) takoj, ko pride kdo domov. In ta mačkon ne zgleda popolnoma nič divji ali boječ, nasprotno, bolj je prijazen in crkljiv kot marsikatera izključno hišna mačka. Nasploh se mi zdi, da muce v mestnem okolju iščejo stik z ljudmi in nas tudi dobro začutijo. Tako takoj vedo, komu se lahko približajo in od koga je bolje čimprej oddrveti stran.
Letos mačjih mladičkov kar mrgoli.
V našem naselju je sicer dosti zelenih površin in muce lahko uživajo v kančku narave in svobode, a občutek imam, da se mestnih mačk vsi nekako izogibajo, češ, da hodijo po smetnjakih in prenašajo bogsigavedi kakšne bolezni. Deloma to drži, nikoli pa niti ne pomislimo, da smo mi ljudje v bistvu tisti, ki proizvajamo vse te smeti, na katerih se mačke potem zadržujejo. Ko prideš do spoznanja, da je človek edino bitje na tem planetu, ki proizvaja smeti, se zamisliš. Kakorkoli že, če imamo mačko, je najbolje bivati nekje v stiku z naravo, saj ima tako mačka možnost stika z naravnim okoljem, ima pa tudi varno zatočišče naše hiše ali stanovanja.
Ker sem velika ljubiteljica mačk, me kar zmrazi, ko pomislim, da se te prostoživeče mestne muce dnevno izpostavljajo raznoraznim nevarnostim. Mimogrede lahko voznik, ki pridrvi z vogala, spregleda to majhno kepico dlak. Sploh zato, ker se mladiček verjetno niti ne bi tako hitro umaknil, ampak prej dojel to kot igro. Poleg tega so tu vremenske ujme, zima in mraz, nevarni psi … Mačke naj bi imele devet življenj (čeprav se mi včasih zdi, da jih imajo mnogo več!), a vseeno v mestnem okolju težko kvalitetno preživijo na prostem.
Pred kratkim sem v medijih zasledila novico, ki bi bila lahko rešitev za mestne mačke: postavljanje »mačjih hotelov« oziroma lesenih mačjih hišk, ki omogočajo mačkam varno zatočišče pred mrazom in drugimi vremenskimi nevšečnostmi. Tovrstne hiške že imajo na Dunaju, in na tak način so poskrbeli za zapuščene mestne muce. Mačje hiške omogočajo mačkam zavetje pred zimskim mrazom, v njih pa se lahko tudi nahranijo in spijo. Res izvirna ideja naših severnih sosedov. Ali lahko kaj takega v bodoče zaživi tudi pri nas? Bilo bi dobro, saj bi tako mačke dobile varno zatočišče in obenem ostale v stiku z zunanjim svetom.
Danes težko kar vsakdo posvoji mačko, sama jo na primer nočem, saj se mi zdijo zahteve nekaterih zavetišč popolnoma iracionalne. Velikokrat vidim pogoj, ki se glasi nekako takole: »Mačko je možno posvojiti zgolj za bivanje v notranjem prostoru.« Ali ni to kratenje živalskih pravic in odvzemanje njihove svobode? No, to je samo moje razmišljanje. Ker pa sem si od nekdaj želela mačko, se mi je želja tako ali tako že uresničila. Zgoraj že omenjeni mačkon nam je zvest in nas obišče vsakodnevno, ter nas razveseljuje s svojimi prikupnimi vragolijami.
Poleg mačjih hišk, pa so prava atrakcija tudi mačje kavarne in hoteli za mačke, ki so v tujini že pravi hit. Pri nas jih zaenkrat še nimamo, a upam, da se bo v bodoče kaj premaknilo tudi v tej smeri. Mačke iz prenatrpanih zavetišč bi lahko ležerno uživale v udobju mačjih kavarn in razveseljevale obiskovalce. Jaz bi zagotovo bila redna gostja lokala. Ideja o mačjih kavarnah prihaja z Japonske, kjer imajo take tematske lokale vsepovsod. V Evropi pa se ideja bolj počasi prijema. Upajmo, da nekoč zaživi tudi pri nas – brez izgovarjanja, da smo »majhni« in da do nas vse pride najkasneje.
