Ali sem lahko srečen
Ali sem lahko srečen, da sem rojen in da živim v Sloveniji? Ne vem…
Včasih si želim, da bi se rodil drugje. Pogovarjam se s prijatelji iz razvitih držav in opisujejo mi kako živijo. Kakšne zadrege jih mučijo in kako so si v svoji navideznosti izpeljali načrt življenja. Drugače kot mi? Kako drugače kot jaz?
Glavna razlika je, da moji prijatelji v Franciji, Nemčiji, Avstriji, ZDA in Avstraliji nimajo sklonjenih glav. Ne gledajo predse v tla ampak jim je pogled uprt naprej. V prihodnost. Nekaterim tudi že v prihodnost njihovih otrok, celo vnukov. Vse imajo v glavnem razdelano. Kako bodo zgradili ali odplačali ali odplačevali hišo ali stanovanje. Kakšno službo bodo imeli in na kakšnem položaju bodo čez 10 ali 15 let. Kje bodo dopustovali in kje se bodo šolali njihovi nasledniki. Nekateri se ukvarjajo s tem, kako bodo preživeli čas, ko bo za njih skrbela država. V glavnem vsi razmišljajo o dopustih, zabavah, potovanjih in uživanju.
Mi pa… Bolj kot z njihovimi razmišljanji, nas skrbi politična situacija v državi. Kdo bo koga. Kdo bo komu vrnil za nazaj. Kdo bo na oblasti. In koliko si bo ta, ki bo na oblasti prigrabil. Skrbi nas, kako bomo dobili pošteno plačano delo, kako bomo poskrbeli za obroke kredita če plačila ne bo in kako bomo šli na počitnice, če bomo izgubili delo ali zaposlitev. Glavno razmišljanje je, kje bi nekaj prihranili in kje bi koga, lahko tudi soseda če potrebno, opeharili za nekaj drobiža. Ko sem pred nekaj tedni našel polno denarnico in jo vrnil lastniku, sem izpadel čudak. V družbi so se prijatelji čudili, kako da sem to naredil. Zakaj nisem vsaj del denarja zadržal. Saj oni ga itak ne potrebuje, veš, je bogat. Nekdo ki ga poznam, je pred nekaj meseci na bankomatu opazil 50€, se naredil slepega, spravil denar v žepe in punci, ki je prišla nazaj zatrjeval, da denarja ni bilo tam. Pred tem je bil moj prijatelj. Zdaj samo nekdo ki sem ga nekoč poznal. In tako stanje je trenutno v Sloveniji. Povsod samo prepiri, grabežljivost in nepoštenost. Dobre stvari tudi obstajajo. Samo so skrite. Ko da jih je sram. Škoda. Zdi se nam, da bolj ko bomo nepošteni in iznajdljivi, bolje bomo v življenju prišli skozi. Kje in kdaj smo to osvojili kot našo največjo vrednoto?
Kaj pa prijatelji iz Makedonije, Srbije in Ukrajine? Kje so oni? Tam kjer smo bili mi, preden so nam ponudili vrata v razviti del Evrope. So srečnejši od nas? Nikakor. Pa bi lahko bili? Tudi ne. Oni šele morajo priti na našo stopnjo. Da bodo s skrbmi tam kjer smo zdaj mi. Ta faza jim šele sledi.
Ali sem torej lahko srečen, da sem rojen v Sloveniji? Še vedno trdim da ja. Moram pa hčerki skrbno predati moralno štafeto, da bo ona lahko mogoče v začetku življenja tam, kjer so danes moji vrstniki v razvitem svetu. Moja kri je, zato zaupam vanjo.
