Najdimo pot do sreče
V sodobni družbi zame pomeni biti srečen, da si zadovoljen z življenjem, ki ga živiš sam in s svojimi najbližjimi ter v odnosu do širše družbe. Slednja je velikokrat tista, ki nas vodi do sreče, lahko pa tudi dela nesrečne. Mark Twain je nekoč zapisal: Kdor je srečen, bo osrečil tudi druge. Drži?
Sreča
Pregovorov, rekov in misli na temo o sreči je nešteto. Ob prelomni trenutkih našega življenja se veliko krat izgovarjamo nanjo, še bolj pa na njeno protipomenko – nesrečo. Ta, žal, nikoli ne počiva, zato je velika sreča že to, če nas ne doleti nesreča. Besedna igra, ki pa vseeno ima neko svojo globino v samem izrazoslovnem pomenu. Da smo srečni, je velikokrat pogojeno z nami samimi. Sreča je pač opoteča. Enkrat jo imamo, drugič nam je zopet zmanjka ravno ob nepravem času. Če smo jo že imeli, je čisto mogoče, da je kmalu ne bomo in tega se moramo zavedati. Ali pa obratno.
Sreča je namreč sklop naključij. V smislu, kaj bi bilo, če bi bilo … Največkrat so nas polna usta razmišljanj o sreči takrat, ko smo imeli nesrečo in ugotovili, da smo pravzaprav imeli srečo – v nesreči. Ker smo Slovenci, ne glede na trenutno življenje, najverjetneje še vseeno srečni ljudje, bomo morda znali tudi iz nesrečnih trenutkov svojega življenja izluščiti večkrat srečne kot obratno. Nesrečni nas delajo zamorjene, depresivne, zato jih želimo čim prej pozabiti. In kadar je le mogoče, govorimo, vsaj o zgodbah iz svojega življenja, da ni bilo vse tako slabo, čeprav nismo bili stoodstotno srečni. Kdo pa sploh je popolnoma srečen?
»Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi.«
je zapisal eden največjih slovenskih pesnikov Tone Pavček. Ljudje smo velikokrat srečni, a se morda tega niti ne zavedamo. Glede zavistnost in privoščljivost, ki je ena največjih napak ljudi, ugotavljam, da pozabljamo na drobne sreče, ki jih doživljamo vsakodnevno. Velikokrat ne znamo gledati s srcem – jutranjega vzhoda, cvetenja rastlin, petja ptic, nasmeha ljudi … Ob nenehnem hitenju to enostavno gre mimo nas. Potem pa včasih želimo nekaj narediti na silo in smo razočarani: iščemo sonce, ko ga zakrivajo oblaki, oživljamo cvet, ko ovene, se spomnimo človeka, ki ga, žal, ni več med nami. Zakaj ne bi tega počeli danes in tukaj? Zakaj hitimo in se ne oziramo okrog sebe? A se sploh zavedamo, da kar nismo videli in doživeli danes, morda jutri sploh ne bo več mogoče? Toliko vprašanj, za katere vem, da imamo vedno vsi kakšen odgovor v rokavu, ko ga potrebujemo.
Ljudje smo edinstvena živa bitja. Znano ljubiti, čustvovati, potrpeti, pogrešati, razumeti, se smejati … in še bi lahko našteval. Ob vsem tem smo bitja, ki na vseh ostalih živih bitjih puščamo lasten pečat. Od nas samih je odvisno, ali dobrega ali slabega. Bodimo dobri. Sprejmimo tudi tiste okrog sebe, ki so drugačni. Ne glede na vero, raso in spol … To pa ne pomeni, da bodimo vedno skromni in ponižujoči do te mere, da ob »udarcu« po levi strani lica, nastavimo še desno.
Vsak je svoje sreče kovač
Izrek sem si izposodil pri Gaju Salustiju Krispu, rimskem zgodovinopiscu, vojskovodji in politiku iz časov pred našim štetjem. Kako zanimivo. Še danes je zelo prisoten med nami, skoraj ponarodel. Res je vse odvisno zgolj od nas samih, seveda v odnosu do okolja, v katerem živimo, da izrek malo posodobim.
Čas pred gospodarsko krizo je marsikomu omogočil, da je, kot radi rečemo, poskrbel zase. Kdo bo rekel, da se je to pri nas nekaterim omogočalo že od osamosvojitve naprej. A kakor koli. Strinjali se boste z menoj, če zapišem, da je ob znanju, sposobnostih, vezah in poznanstvih potrebno imeti tudi srečo. Po vrhu vsega ne škoduje, če smo ob pravem trenutku na pravem mestu. V kolikor se nam pokrije vsaj nekaj od naštetega, smo na dobri poti, da nas sreča ne zaobide.
Vsak si jo kroji sam. Naj si bo na strokovno – delovnem področju, v okolju, kjer biva, vsekakor pa tudi zasebno, v partnerskem oziroma družinskem življenju. Marsikdo se je že na lastni koži prepričal, da je za partnersko – družinsko srečo potrebno veliko truda, žrtvovanja, odrekanja, predvsem pa medsebojnega upoštevanja. Včasih radi to srečo postavljamo tudi na preizkušnjo, saj nas zanima, ali bomo uspeli. Z nekorektnimi medosebnimi odnosi, lažmi, prevarami … Ker je sreča opoteča, lahko verjamete, da se to vsekakor ne splača. Marsikdo se je že pošteno »opekel«, ko je zaradi trenutnega partnerskega nerazumevanja iskal srečo drugje. Vrnitev nazaj je zelo težka. V mnogih primerih sploh ni več mogoča. Potem, ko nam sreča obrne hrbet, se šele zavedamo storjenega in glede na to, da je po toči prepozno zvoniti, moramo vedno prej dvakrat premisliti in enkrat narediti.
Življenjska sreča
“Življenjska sreča je sestavljena iz trenutkov – majhnih, hitro pozabljenih dobrotljivosti, kot so poljub ali nasmeh, prijazen pogled ali iskren poklon.” Je nekoč zapisal Samuel Coleridge.
Vsi se zavedamo, da je za srečo potrebno zelo malo. Nekomu je že dovolj, da je, da obstaja. V teh kriznih časih kar težko razumemo, da ljudje, ki živijo na »robu preživetja«, najmanj tarnajo in obupujejo nad življenjem. Misel, da je za osebno srečo dovolj že to, da smo zdravi, je pogosto prisotna. Starostna meja ljudi se dviguje. Ob vsem, kar človek potrebuje, da doživi častitljivo starost, pa gotovo največ šteje, ob zdravju, da je srečen in zadovoljen. Zato – govorimo o sreči, bodimo srečni in zadovoljni. Takšno življenje je prijetno, če pa se ga občasno dotakne še kanček sreče, je še lepše.
Mag. Bojan Macuh, sociolog
