Življenje in umetnost življenja

Življenje piše zgodbe, takšne in drugačne.

Vsaka posamezna življenjska zgodba je edinstvena in prežeta z različnimi, vsestranskimi emocijami. Najsi bo zgodba radostna ali tragična, pomembno je le, da je bila vsaj na neki globlji ravni poučna. Vsaka zgodba je življenje zase in vsaka izmed njih ima potencial, da postane vir navdiha.

Zgodbe imajo to zdravilno moč, ker so hrana za dušo in inspiracija za odločitev, da bi lahko bili vsak dan boljši, kot smo bili dan poprej.

Pripravijo nas do poglobljenega premišljevanja o svojem življenju, o tem kdo smo in kaj si želimo postati, ter so prav tako lahko izvor moči, iz katerega črpamo inspiracijo za boljši jutri in zavedanje, da nosimo s sabo pravzaprav vse, kar potrebujemo.

In če poleg tega najdemo mesto še za malo hvaležnosti za vse, kar imamo, smo kaj kmalu deležni samo še več omenjenega.

Bodimo ponižni v tej meri, da se zavedamo, da nismo nič boljši od preostalih ter modri do te mere, da se zavedamo, da smo drugačni od vseh ostalih. Vsi smo različni, vsakdo izmed nas je unikat, pa vendar smo vsi iz zvezdnega prahu.

Vse nas druži ta planet, na katerem prebivamo in življenje, ki si ga v medsebojnih interakcijah delimo. Vsaka interakcija povzroči izmenjavo energije, čeprav tega s prostim očesom ne vidimo. V kolikor pa smo dovolj energijsko občutljivi, z lahkoto to energijo zaznamo. Pri tem moramo biti pozorni, da znamo ločiti energije, ki prihajajo iz okolice oz. od drugih ljudi, od svoje lastne. Iz tega razloga, ker nas tuje energije zlahka prevzamejo in navdajo z nenavadnimi občutki, mi pa nimamo razloga zanje in ponavadi ne vemo, od kod prihajajo, niti tega, zakaj se počutimo, kot se počutimo v trenutku, ko se nalezemo neke energije iz okolice.

Ko se počasi prebujamo iz sna, dan za dnem spoznavamo,  kako malo pravzaprav potrebujemo za srečo. Umetnost življenja je najti lepoto v vsem, kar nas obdaja in predvsem, zavestno delovanje. Življenje je preprosto. Ne moremo ga vedno razumeti, vendar to ne govori v prid pretiranemu zapletanju nepotrebnega. Življenje je resnično preprosto, povem vam. Le misli so tiste, ki mu pripišejo pomen in težino. Pa naj se to nanaša na odnose, dogodke ali situacije, v katerih se znajdemo. Naše misli so tiste, ki odredijo zahtevo za pot, na katero po sprejetju neke določene misli stopimo. Ni nujno, da postane to naše emocionalno breme. Zadeve se da neskončno poenostaviti. Lažje je plavati s tokom, kot pa se mu upirati.

Ne pozabimo, da kar je za red členonožcev, se pravi pajkov, red, je za muho kaos. Stvari ne vidimo takšne kot so, pač pa jih gledamo na način, kakršni smo mi sami.

Ljubezen je vrednota, ki nas povezuje

Življenja brez ljubezni ni vredno živeti, ker življenje je ljubezen ali vsaj najvišja vrednota življenja. Ljubezen je v nas in ljubezen smo mi sami. Ljubezen je gonilna sila, ki poganja in vrti ta svet.

Zato je pomembno, da se naučimo ljubiti sebe in druge brezpogojno, v kolikor je to le mogoče, z vsemi t.i. pomanjkljivostmi vred. Saj ravno v teh malih nepopolnostih, kot jih radi imenujemo, se skriva popolnost. Raznolikost je primernejši izraz in ta je tista, ki vsakega posameznika določi za nekaj posebnega, za edinstveno in neponovljivo človeško bitje.

Ljubezen je srebrna nit, ki vse povezuje. Je alfa in omega. Začne se pri nas samih in od nas potuje naprej v svet. Če v tem življenju ne bomo našli ljubezni, je tudi na onem svetu ne bomo.

»Kjer je ljubezen, tam je življenje.« (Mahatma Gandhi)

Vera je zaupanje

Vsakemu dnevu je potrebno dati priložnost, da je najboljši dan. Z nikakršno gotovostjo ne moremo vedeti ali ni prav ta določeni dan, naš zadnji dan. Užijmo kar nam dan nudi in premišljeno izkoristimo priložnosti, ki dvigujejo naše zavedanje in s tem duha, ter pripomorejo h kontinuirani rasti in razvoju naše osebnosti.

Ključ do lastnega notranjega miru je vedenje, da smo dolžni živeti na dnevni ravni tako, kot bi bil vsak dan, naš zadnji ter hkrati ohraniti dovolj prostora za zavestno življenje do te mere, da se izpolnjujemo z znanjem in večnimi modrostmi, kot da bomo živeli večno.

“Modri ljudje imajo notrranji občutek za to, kaj je lepo, in največja modrost je zaupati tej intuiciji in se ji prepustiti, da te vodi. Odgovor na bistveno vprašanje, kaj je prav, tiči v človekovih prsih. Zaupaj si!” Aristotel

Saj se govori, da je smrt iluzorna in ni nič drugega kot prehod iz enega stanja v drugo. Če je temu tako, bo zagotova ob zapustitvi fizičnega telesa z nami prešla vsa energija ljubezni, ki jo bomo ustvarili tukaj na Zemlji za čas našega življenja in znanje, ki se nam bo zasidralo v srž naše biti.

Ko smo zares pozorni, je vse lahko naš učitelj.

Zavedati se in sprejeti, da je življenje minljivo, kot tudi vse v njem je pogoj za to, da se odpremo njegovim obširnejšim dimenzijam, namesto tega, da nas omejuje tesnoba ob misli na to. Čeprav je vse kar je otipljivega in očem vidnega minljivo, je naša duša in energija, ki izhaja iz nje večna. Ta se bo tudi po smrti našega fizičnega telesa prelila naprej v “novo” življenje. Energija je vse, naša telesa in stvari, kot se kažejo v snovnem svetu niso nič drugega kot materija, ki je zgoščena energija, vidna očem in otipljiva našim osnovnim čutilom. Energija pa je večna in neuničljiva, prav tako kot človeška duša. Energije se ne da izničiti. Le prehaja lahko iz ene oblike v drugo. To ni plod moje domišljije, je dejstvo, podkrepljeno z znastvenimi dokazi.

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti

na pravem mestu in v pravem času,

in da je vse kar se dogaja pravilno –

od takrat dalje sem lahko miren.

Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE. (Charlie Chaplin: KO SEM SE ZAČEL RESNIČNO IMETI RAD)

Iskrenost

Za čas našega zemeljskega obstoja se moramo truditi ohraniti našo otroško radoživost in igrivost, da se ne bi izgubila nekje med potjo in prav tako iskrenost, ki je dragulj med vrednotami.

Za tiste, ki se pretvarjajo se sama pri sebi vprašujem ali se ne morda pretvarjajo sami pred sabo. Kajti, če bi bili zares iskreni sami pri sebi, se jim tudi pred ostalimi ne bi bilo potrebno pretvarjati. Kako človek ravna z drugim človekom je ogledalo, kako ravna sam s sabo na neki notranji, morda podzavestni ravni.

Že Buda je pravil, da tri stvari ne morejo ostati dolgo skrite. Mednje spada sonce, luna ter resnica.

Tudi v morju resnic je dovolj odkrita ena sama laž, da ustvari nalezljiv dvom preko vseh ostalih izraženih resnic.

Ena sama laž je dovolj, da človek podvomi tudi v vse ostalo.

Laži so kot bodeče, razraščajoče se trnje okoli srca. Ni zaman niti rek, da ima laž kratke noge.

“Kadar se resnica pokopava, kadar se ji ne dopušča, da bi kot bilka prodrla na površino, ona ne miruje: takrat zbere svojo moč in se prebije z eksplozivno silo.” Emile Zola

Dobrota

Ne glede na socialni status in delo, ki ga opravljamo, imamo vedno na voljo nekaj, kar lahko podarimo naprej. Vsi poznamo ljudi, ki so potrebni pomoči v takšni ali drugačni obliki in mi smo tisti, ki jim jo lahko nudimo v okviru svojih zmožnosti. Kar hočem naglasiti je, da nobeno dobro delo ni zaman. Meni osebno je dovolj lastno zadovoljstvo in toplina, ki se prelije skozi moje srce, ko lahko nekomu nekako pomagam, pa naj bo to kakorkoli že. Vedno imamo pri sebi nekaj, kar lahko delimo. V veliko primerih je zadostna prijazna beseda, ki je zlata vredna, ali topel nasmeh, saj nas le ta, ničesar ne stane, pa vendar lahko nekomu prav ta, polepša dan.

Naučimo se soljudi poslušati, jim zares prisluhniti. Tudi če ne znamo svetovati v danem primeru, je dovolj, da znamo resnično prisluhniti. Nekdo potrebuje prav to in ne nasvetov, s katerimi bi mu samo še bolj razburkali že tako ali tako razburkane misli.

“Naj bodo dobri in pošteni ljudje še tako brez moči, je samo zaradi njih življenje vredno življenja.” Albert Einstein

Umetnost kriticizma ali besede imajo moč

Na žalost, je vse več ljudi iz nekega razloga, nagnjeno k pretiranemu kritiziranju in se niti zaveda ne, da je kritika v težavni situaciji prej destruktivna, kot kaj drugega. Na koncu potem radi dodajo: “Saj nisem mislil nič slabega, samo dobro želim zate.”  Umetnost pozitivne kritike je malodane veda sama po sebi in je namenjena izkušenim govorcem, ki vedo, s čim imajo opravka. Če nismo vešči pozitivnega kritiziranja, je bolje utihniti, kot pa se zakopati v nepotrebno sranje. Če res želimo nekomu samo dobro, mu to povejmo na način, ki bo primeren tako našim in še pomembneje, njihovim, potrebam.

Nekoliko sem se poglabljala v temo kritike, ker sem sama zelo direktna oseba, ki ne skopari z mnenji. To vedo tisti, ki me poznajo, vendar znam biti hladen tuš za tiste, ki me ne. Zato se učim, da je včasih bolje ostati modro tiho, še zlasti ko si ne želimo, da bi nas določeni ljudje napak dojeli. Vsak um funkcionira na sebi lasten način, zato je potrebna previdnost z besedami, ker si nihče ne želi po nepotrebnem nekoga prizadeti, zlasti ne oseb, ki nam nekaj pomenijo in jih imamo radi.

Da nam nekaj ni všeč, lahko izrazimo na mnogo načinov in surov kriticizem je v tem primeru najmanj primeren.

Sicer pa je najboljša rešitev, da se v življenju naučimo sprejeti tako kritiko, kot tudi kompliment. Nekateri imajo pretirano napihnjeno samozavest in zanje utegne biti sprejemanje kritike, skrajno težaven podvig. In potem so tu tisti, ki jim samozavesti primanjkuje, ter so nevešči sprejeti kompliment. Kot vidimo, zna težava nastati v vsaki skrajnosti.

“Malce zdravega razuma, malce strpnosti, malo humorja – kako prijetno bi se potem dalo živeti na tem našem planetu.” William Somerset Maugham

 Osredotočanje pozornosti

Pomembno je osredotočanje pozornosti na vsakodnevna izkustva, saj s tem odkrivamo vedno nove perspektive in vpoglede v obstoj. Vsi, brez izjeme, imamo znotraj sebe, naravno prirojene modrosti, odgovore na vsa vprašanja, rešitve na vse probleme, ki jih je moč osvoboditi in se tako razrešiti ustaljenih aktivnosti uma, s pomočjo introspekcije.

Na ta način smo zmožni vseskozi odkrivati nove ravni bivanja. Avtentično moč pridobimo, ko v sebi vzpostavimo potrebno ravnovesje in se zavedamo, da vse kar potrebujemo, nosimo s seboj.

Osredotočanje pozornosti je ustvarjalno dejanje. Šele ko se lahko brez težav osredotočimo na neko misel, ta misel postane potencial, saj ji z usmerjeno pozornost damo moč, da se uresniči.

Vse enkrat mine

Vse enkrat mine. To je morbidna resnica, pred katero ponavadi bežimo, namesto da bi se z njo iz oči v oči soočili, jo sprejeli, ter zaradi nje, zaživeli bolj polno življenje. Kar se ne da spremeniti, in smrt je telesu neizbežna, je potrebno sprejeti.

Vsak dan se učimo umreti. Skozi celoten proces življenja, mi na nek način umiramo oz. se pripravljamo na smrt.

Kot je bilo že povedano, v življenju ni nič, kar bi bilo (za)gotovo. Niti ni ničesar predvidljivega. Iz tega razloga ljudje potrebujemo vero. Ne kot rešilno bilko, ki bi se je togotno oklepali, pač pa kot dejanje zaupanja v življenje samo. Prava vera pomeni, da se prepustimo nepredvidljivosti življenja in imamo zaupanje, da se bo vse izteklo v naše najvišje dobro.

Manj kot pričakujemo, manjšo možnost imamo, da bomo prizadeti. Bolj kot pričakovanja, ljudje potrebujemo zaupanje. Vse v življenju se zgodi ob pravem času, na pravem mestu in s pravo osebo. Potrebujemo zaupanje, bolj kot karkoli drugega. Za to da nastane mavrica je potreben tako dež, kot tudi sonce. Nič in nihče ni popoln. Vsi v sebi nosimo nasprotja in ta svet, v katerem živimo je poln njih. Skoznja se prepoznavamo in prepoznavamo tako vidni, kot tudi nevidni svet.

Vsak dan se znova rodimo. Vsak dan je nov začetek. Vsak dan moramo malo umreti, da bi lahko bolj polno živeli.

Vse kar resnično šteje, je danes in je ta trenutek, ki je trenutek moči in ustvarjalnosti. Preteklost ima zasluge za to, da nas je posledično pripeljala do točke, na kateri se danes nahajamo, vendar v tej isti točki postane zanemarljiva, ker v tem trenutku ne služi več ničemur. Svoj namen je odslužila in nima nobenega razloga, da bi se vmešavala v našo trenutno sedanjost.

Živeti v trenutku je postal že malodane kičast kliše, pa vendar prekleto resničen. Bolj kot ga prakticiramo, bolj ga obvladamo.

“Življenje je najlepša iznajdba narave, a smrt njena veščina, da življenje čim bolj izkoristimo.” Johann Wolfgang von Goethe