Je to sploh življenje?

Moja zgodba, moja razmišljanja, moje stiske, moja žalost, moj obup.

Ne vem niti, kje bi začela, v glavi je vse nametano, nobenega reda ni, predali so odprti in nametani, zgodbe se prepletajo.

Živela sem s starši, ki praktično niso vedeli pomena te besede, odgovornosti, starševske ljubezni. Oče je bil alkoholik, mati vsak dan pretepena, zaničevana. Jaz, sestra in brat smo morali vsak dan podoživljati eno in isto zgodbo. Zvok motorja, ki ga je bilo slišati v daljavi, mi je dal vedeti, da se vrača domov, z dela, z gostilne. Nikoli ni bil trezen, večkrat sem se spraševala, kako enkrat v takem nesmiselnem početju ni doživel prometne nesreče. Padla sem, vsakokrat, ko sem zaslišala brnenje, drugače pa me je tako ali tako pes, ki je bil zvezan pred hišo, opozoril z laježem, da se tiran približuje domu, na kolena in prosila, boga, ker takrat sem še verjela v njegov obstoj, naj umre, naj ne bo spet isto kot včeraj, isto kot že celo moje otroštvo. Želja mi ni bila nikoli uresničena, zato je moje sovraštvo do njega raslo z leti. Gledat mater, polno podpludb, ker je bila tepena brez razloga, verjetno zato, da se je oče pokazal kot moški v hiši, čeprav je zame tako početje le pokazatelj zafrustriranosti. Od treh otrok, ki smo rasli skupaj, sem bila jaz njegova tarča, poleg mame seveda. Tepena, nikoli nisem vedela, zakaj pravzaprav, bila sem le otrok. Njegovo početje je vodilo v skrajnost, pripeljalo je do tega, da me je v srednji šoli profesorica odpeljala do psihologinje, ker sem med poukom padla v nezavest. Dan prej me je pretepel do te mere, da sem bila polna podpludb, polna ran, največkrat so udarci padali po glavi. In sledilo je neizbežno. Pretres možganov ali kaj pa vem. Takrat so me hoteli vzet iz te moje, žal edine družine, ki sem jo poznala in dat rejnikom. Vendar, zaradi strahu pred očetom in bojazni, kaj bi sledilo, sem jih dobesedno na kolenih prosila, naj ne kličejo socialne službe. Naredila sem napako. Takrat bi morala vstran in bi bilo moje življenje mogoče drugačno.

Poročila sem se zelo mlada, komaj 18 let sem imela, čez pol leta sem izgubila otroka, mojega Davida, otroka, ki mi je pomenil ogromno, bil je praktično pobeg od očeta, ki me je zaničeval vsa leta in mi dajal vsakodnevno vedet, da bi morala umret že ob rojstvu. V šoli sem bila odličnjakinja. Z mano niso imeli nobenih problemov v šoli. Problem sem imela zaradi odličnih ocen doma, tepena, ker sem se preveč učila. Le kdo bi to razumel, ko še sama nisem in nikoli ne bom.

No, poročila sem se z deset let starejšim moškim, ki sem ga doživljala bolj kot očeta, ki ga, če pomislim, niti imela nisem, ker človek, ki naj bi prispeval k mojemu spočetju, nikoli ni pokazal, da mu je mar do mene kot hčerke, do svoje prvorojenke. Bila sem več kot nula, poniževanja je bilo toliko, da se še dandanes ne znam cenit, ne spoštovat, prej bi rekla, da se zaničujem.

Imela sem dobrega moža, očeta dveh hčerk, ena izmed njiju me sovraži, ker sem se po 20. letih zakona ločila, ker je bila med nama dobesedno prevelika generacijska razlika, ki je nisva znala premagat. Preselila sem se v drugo občino, spoznala devet let mlajšega moškega. Bila sem brez vsega. Ker starejši hčerki  nisem hotela vzeti doma, sem se ob ločitvi vsemu odpovedala, vsemu skupnemu premoženju in ostala praznih rok, brez službe, brez dohodkov. Zaradi moževega dela v tujini in nezmožnosti, da bi skrbel za mlajšo hčerko, ki je obiskovala še osnovno šolo, sva se dogovorila, da gre živet z mano. To je moj angel varuh, spočet isti dan kot je bil spočet David,le da sedem let kasneje. Davidu ni  bilo dano, da bi zagledal luč sveta, a v mojem srcu ni nikoli umrl. No, s hčerko sva v glavnem začeli na novo. Na novo, brez vsega, v praznem stanovanju, ker pač ta moški, ki mi je obljubljal nebesa, ni imel nič, ne dela ne ničesar. Pol leta sva dobesedno životarili, jedli, kar je pač on dobil na Rdečem križu, na jedilniku so bile vsakodnevno testenine s paradižnikovo mezgo, kruh in marmelada. Takrat sem si s tako nezdravo prehrano uničila zdravje, vendar sem vesela, da je hčerka dobivala od svojega očeta preživnino in sem ji lahko le tako privoščila tudi malo boljšo hrano. Ne sebi, njej.

Pol leta po kalvariji, po ločitvi in odhodu v drug kraj, sem dobila zaposlitev in v dveh letih mi je uspelo na novo opremit celotno stanovanje in si kupiti rabljen osebni avto. Kako sem bila ponosna nase, prvič v življenju. Problem je bil, da sem bila z moškim, ki je denarnico rad pozabljal doma in sem tako pač vse sama financirala. Odplačala s predčasno prekinitvijo življenjskega zavarovanja njegove dolgove, ki jih ni bilo malo, to pa iz razloga, da bi lahko imeli s hčerko urejeno življenje, brez strahu, da mi na vrata trkajo rubežniki.

Ja, v zakonu z bivšim možem, mi ni manjkalo nič, imela sem vse, denarja je bilo še preveč, bila sem gospa v pravem pomenu besede, vendar tisto nisem bila jaz. Igrati fino damo ni bil moj slog, pretvarjala sem se, da sem nekdo drug. Po ločitvi sem odvrgla masko in postala tista prava jaz. Oseba, ki je bila in je še danes, preprosta in ki se ji še vedno smilijo vsi. Zaradi mojega dobrega srca, če temu lahko to rečem, zaradi moje naivnosti, da so vsi ljudje dobri, sem prišla sama do te stopnje v življenju, da čakam, da meni potrkajo rubežniki na vrata. V vezi, ki sem jo imela s tem moškim, sem si nakopala kredit, da smo lahko živeli zelo lepo. Po štirih letih veze me je prevaral z mlajšo žensko in sem spet morala začeti na novo. Spet tista moja dobra stran srca mi ni dopustila, da bi zahtevala polovico vsega, kar je bilo ustvarjeno v teh štirih letih veze, ampak sem spet vse pustila, prevzela kredit nase in s hčerko šla drugam. Ker, zaradi kredita in visoke najemnine stanovanja sama nisem zmogla vsega pokrivat, je hčerka prekinila s šolanjem, se zaposlila in tako je lepo teklo vse dokler nisem v življenje spustila osebe, ki je bila, zanimivo, spet brez denarja in službe. Spet sem morala vse sama pokrivat, ampak to ni bil največji problem. Tudi on je dosti pil, ni me pretepal, bil je le težak in agresiven na besedah, kar me je še bolj bolelo kot takrat, ko me je oče pretepal. Vendar, že kot otrok sem si prisegla, da noben moški ne bo več položil roke name. No, zgodilo se je tudi slednje. Enkrat in nikoli več. Zapustila sem ga.

V moje življenje je prišel hčerin fant. Dobrota na dveh nogah. Prihaja iz čisto druge regije, oče mu je bil vojni invalid, mama hudo bolna. Očeta je izgubil pred osmimi leti in vem, da ga zelo pogreša. Ko bi vsaj jaz lahko za svojega to rekla. Preselil se je k nama s hčerko in imam ga rada kot svojega otroka. Mogoče mi je nadomestilo za Davida, kaj pa vem, v glavnem zelo ga imam rada.

Zgodba se ne konča tukaj, ostala sem brez službe in tako postala nezmožna odplačevati kredit, ki sem ga najela, ko sem živela z moškim, ki sem mu nudila udobno življenje. Sem brez zavarovanja, ker ne morem skupaj spravit niti tistih 14 evrov za zdravstveno zavarovanje. Kaka žalost. Kam sem padla? Zelo nizko. V teh 10. letih od ločitve naprej sem poskušala večkrat naredit samomor, obiskovala sem psihiatra, ker enostavno nisem videla smisla v življenju. Vsakokrat me je zbudila iz te misli na konec, hčerka. Kdo bo zanjo skrbel, kaj bo z njo, a ne bom nikoli videla svojih vnukov … Še sem tukaj, polna bolečine, žalosti in obupa. V moji glavi se vrstijo misli, ena za drugo, pišem si zgodbe v glavi in jočem v sebi, da drugi ne vidijo moje bolečine. Ne spim, razmišljam. Sanjam, da bom zadela na lotu in vsem pomagala, drugim, ne sebi. Taka sem. Žalostna oseba , ki se počasi že smili sama sebi, ker se nimam na koga zanesti, nima mi kdo pomagat, pa tudi v resnici nobenega ne prosim za pomoč, ker me je sram. To sem jaz, naveličana življenja, v iskanju sreče, v iskanju človeka, ki me bo znal ljubiti, ker praktično že celo življenje iščem sorodno dušo, iščem neizpolnjeno ljubezen, ki sem jo pogrešala že kot otrok. Tukaj sem, ker imam hčer, ki mi pomeni največ v življenju, ker se mi smili, da je zaradi moje odločitve, da živi z mano ne z očetom, potisnjena v socialno stisko, zaradi “zeta”, ki mi je kot sin, zaradi ljudi, ki bi jim rada omogočila brezskrbno življenje. Ker taka sem. Rada pomagam drugim, ko pa sama rabim pomoč, pa ni nikjer nobenega.

Moja zgodba se nadaljuje, ni končana, ogromno imam še za napisat, vendar zaenkrat naj bo toliko. Mogoče tudi ni zanimiva, meni ogromno pomeni, da sem spravila mojo duševno stisko v Word, počutim se olajšana.

V moje življenje je pred dvemi leti vstopil moški, ki je moj svet obrnil na glavo, veliko je za napisat, ampak to mogoče sledi …