Vršič – izlet čez prelaz s Primorske na Gorenjsko

Slovenci zelo radi hodimo v gore, a nanje se je običajno potrebno povzpeti peš. Za tiste, ki tega ne zmorejo ali ne želijo, je Vršič idealen, saj se nanj in čez njega lahko zapeljemo z avtom.  Vršič je namreč prelaz, ki povezuje Primorsko in Gorenjsko in čezenj poteka cestna povezava iz Trente do Kranjske Gore. Leži na nadmorski višini 1611 metrov. Ob poti pa si lahko ogledamo kar nekaj znamenitosti.

Na Vršič vodijo z obeh strani številne serpentine. Zanimivo je, da je vseh serpentin na obeh straneh Vršiča točno 50, od tega 26 na trentarski in 24 na kranjskogorski strani, in ker so označene, lahko spremljamo, koliko poti je še do vrha ali doline.

Ker domujem na primorski strani, bom opisala pot čez Vršič iz Trente. Številke ovinkov se v tem primeru pričnejo s 50, saj so ovinki številčeni od 1 iz Kranjskogorske strani. Prvi ovinek, torej št. 50, nas na nadmorski višini 645 metrov pričaka ob koncu Trente ob odcepu za Zadnjico.  Zapeljemo se mimo cerkvice in trentarskih domačij, na desni strani lahko obiščemo botanični vrt Juliana, dvakrat prečimo reko Sočo, ob ovinku št. 49 pa nas smerokaz ob cesti usmeri k izviru reke Soče. Poleg izvira Soče je ogleda vredna tudi dolina  Zadnje Trente, kjer je med drugim urejena Kekčeva domačija, ob kateri je nastal eden od filmov o Kekcu. 

Ob naslednjem ovinku, številki 48, nas približno 100 metrov desno od poti pozdravi spomenik Juliusu Kugyju, ki je bil oče slovenskega alpinizma. Njegov pogled je usmerjen proti Jalovcu, mogočni gori, ki jo je Julius Kugy najbolj oboževal.

Tik pod spomenikom stoji prekrasen primer Trentarske stavbne dediščine – Turerjeva domačija.

Pot do Vršiča se nato po serpentinah zlagoma vzpenja. Skorajda že tik pod vrhom, kmalu za ovinkom št. 29,  je ob desni strani urejena razgledna točka na Šupci. Od tam se čudovito vidi prelaz Vršič, dolina Soča in Zadnjice. Posebno lep obisk tega mesta je v jeseni, ko se rumeno obarvajo macesni.

Na razgledni točki so ohranjeni tudi ostanki avstrijske vojaške žičnice iz 1. svetovne vojne. Zgrajena je bila za oskrbovanje avstrijske vojske v Krnskem pogorju, potekala pa je vse od Kranjske Gore, čez Vršič do Trente in nato do Bovca.

pogled z razgledne točke v dolino Zadnje Trente

pogled na Vršič

ostanki avstrijske žičnice iz 1. sv. vojne

Med ovinkoma št. 29. in 30. opazimo tudi ostanke karavle iz časa med obema vojnama, saj je takrat čez Vršič potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Iz 1. svetovne vojne  je ob cesti ohranjen tudi cestni predor iz 1. svetovne vojne proti plazovom, ki danes ni več v uporabi.

Še par ovinkov in smo na prelazu Vršič na nadmorski višini 1611 metrov. Na prevalu je urejeno parkirišče, ki pa je kljub parkirnini sredi poletja hitro polno.  Na Vršiču se sicer lahko le mimogrede ustavimo, ali pa si privoščimo daljši postanek, saj je preval odlično izhodišče za številne ture. Ena od lažjih in zelo priljubljenih je na Slemenovo špico, do katere je približno 1,5 ure hoje.

na prelazu Vršič

Okrepčamo se lahko v  več kočah.Tik nad prevalom stoji Tičarjev dom. Mimo njega pelje lahka označena pot še do Poštarskega doma, do katerega se splača povzpeti in do katerega bomo potrebovali približno 15 minut . Izpred Poštarskega doma se namreč nudi najlepši razgled med vsemi postojankami na Vršiču,  pred domom stoji tudi razgledna ploščad z označenimi okoliškimi vrhovi.  Zelo lepo je vidna tudi Ajdovska deklica, kamnita podoba na severni strani Prisojnika. Lahko pa se vzpnemo še nekoliko višje, na vrh Vršiča na nadmorsko višino 1737. Do tja je od Poštarskega doma približno 15 minut hoje po stezici med ruševjem.

Tičarjev dom na Vršiču

na Vršiču so še julija lahko zaplate snega

Le malce pod vrhom na Kranjskogorski strani pa na manjši vzpetinici ob cesti stoji Erjavčeva koča. Tudi od tu lahko vidimo Ajdovsko deklico.

pogled proti Prisojniku izpod Erjavčeve koče

Ob cesti na Kranjskogorski strani stoji še nekaj koč, cesta pa se že na prvi pogled loči od trentarske, saj so na tej strani tlakovani ovinki.

Ob ovinku št. 8 stoji nad cesto Ruska kapelica v spomin na vojne ujetnike, ki so v času gradnje umrli pod plazom. Cesto na Vršič je času prve svetovne vojne gradilo 10.000 ruskih ujetnikov, marca leta 1916 pa je ogromen plaz pod sabo pokopal stotine vojakov, po pripovedi domačinov naj bi jih tedaj umrlo okrog 600. V spomin na žrtve ob kapelici vsako leto konec julija poteka spominska slovesnost. Leta 2016 se jo je udeležil predsednik Rusije Vladimir Putin.

Še ena zanimivost krasi vršiško cesto. Ob ovinku št. 17 kot iz tal raste množica kamnitih možicev. Najbrž so prvi nastali v spomin na leta 1995 preminula alpinista, ki sta na tem mestu pustila avto in ju je zasul snežni plaz.  Ovinek zato nekateri imenujejo Šraufov ovinek – po enem od  teh dveh alpinistov.  In čeprav pozimi kamnite možice zasuje sneg,  jih ljudje vedno znova spontano postavljajo in jih fotografirajo.

Zadnji oz. ovinek št. 1 leži na nadmorski višini 911 metrov, od tam pa se cesta položno spusti do jezera Jasna pri Kranjski Gori.

Vršič je res vredno obiskati in četudi se čezenj le peljemo, se splača ustaviti ob znamenitostih ob poti.