Rane ostanejo, le mi se naučimo z njimi živeti

Nekatere stvari, ki se zgodijo v življenju nas naučijo marsičesa. Včasih tudi na boleč način. Tovrstne stvari v nas pustijo rane, ki jih ljudje lahko celimo kar vse življenje. Lahko pa jih zgolj gledamo na daleč, jih ignoriramo, pustimo tam, da krvavijo, toda ne zmenimo se za njih … vse dokler ne postanejo tako boleče in očitne, da ne moremo več mimo brez, da bi si vzeli potreben čas, jih opazili in zacelili.

Nekateri jim pravijo rane iz otroštva, drugi jih poimenujejo »svete« rane. Prav tako se najdejo za njih tudi drugi izrazi, ki pa v končni fazi sploh niso tako toliko pomembni, kot dejstvo, da stvari, ki so v nas v otroški dobi pustile pečat, predelujemo kasneje v odrasli dobi, dokler jih ne predelamo.

Različne ranjenosti: ignoriranja, zapuščenosti, neljubljenosti, zaničevanja, ne sprejemanje in tako naprej, nam kot otrokom lahko pustijo velike, neizbrisne sledi, ki postavijo temelje na katerih kasneje kot mladostniki in odrasli ljudje gradimo temelje.

Temelje svoje lastne osebnosti in identitete, ki je s pomočjo ran, ki smo jih skozi otroštvo pridobili v preteklosti, lahko zelo klavrni in majavi. Lahko, da se sploh ne zavedamo zakaj je temu tako. Mogoče pa tudi vemo, pa to ignoriramo ali pa mislimo, da ne moremo ničesar ukreniti, da bi bilo boljše in kar pustimo, da je vse tako kot je, ker se ne da spremeniti.

Toda seveda se da, le pot do sprememb navadno ni povsem ravna, temveč vijugasta in nepredvidljiva. Včasih se vije po skalovju, drugič po travniku. Včasih je višinska, včasih gre v globine. Zdi se celo kot, da bi hodili iz ene skrajnosti v drugo, dokler se ne naučimo izmojstriti svojih odzivov do te mere, da lahko hodimo v ravnovesju in brez pretiranih nihanj navzgor ali navzdol.

Svojih ranjenosti se ljudje navadno sramujemo, želimo jih skriti, ne vemo kam bi z njimi in dostikrat nam predstavljajo veliko muk in bolečin, ker jih niti sami ne sprejemamo.

Mislimo, da so grde in nesprejemljive za svet, v katerem na nas z vseh strani pritiskajo vzgibi po popolnih življenjih, popolnih oblačilih, popolnih telesih, nešteto materialnih stvareh, zunanjosti …. Popolnemu vsemu. Včasih imam občutek, da ta popolnost ustvarja še večje vrzeli med tem kar res smo in temu kar bi »morali« biti, saj se smernice za popolnost vedno bolj višajo in jih človek težko dosega, ko pa so v resnici zgolj velika iluzija. Toda dokler se tega ne zavedamo, še kar naprej stremimo k popolnim idealom in vrtimo kolesje začaranega kroga.

Vse naše »nepopolnosti« nam seveda ob vsem tem predstavljajo muko, sram in krivdo zakaj nismo takšni kot bi morali biti. Skrivamo resnične sebe. Skrivamo tisto, kar je v nas najglobljega in najčistejšega, pogosto pa tudi najbolj ranjenega, da bi ugajali svetu, ki je dobil smernice po diktatu brezčutnosti, hladnosti in popolnosti. Toda le zato, ker ljudje temu sami dajemo »hrano« in to pustimo živeti.

Toda bistvo ni v tem, da postajamo takšni kot narekujejo smernice, bistvo je, da se vrnemo nazaj k čistemu sebi, nazaj v svojo prvinskost.

Pri tem je pomembnega pomena, če ne celo najpomembnejšega, da zacelimo svoje ranjenosti iz otroštva ter (s)pustimo to za seboj. Takrat lahko rane postanejo inspiracija – za nas same in še za mnoge druge.

Vendar jih moramo najprej sprejeti, si jih dovoliti čutiti, izraziti in zaceliti. Sprejeti, da to kar nas je morda najbolj zaznamovalo in prizadelo, obstaja kot del nas, ki bo vedno tam, le v drugačni obliki, ko ga končno sprejmemo.

Prvi korak k temu je, da se prenehamo sramovati svoje ranjenosti. Sprejmemo jo in je ne opredeljujemo kot dobro in slabo. Priznamo si, da je tam in da je potrebna naše pozornosti.

Naslednji korak je, da jo čutimo. Dovolimo si jo čutiti v vsej razsežnosti majhnega otroka, kot takrat, ko smo jo doživeli. Čustveni proces včasih traja kar nekaj časa, da preide iz bolečine v stanje ko lahko tudi na ta vidik pogledamo objektivno in razumemo zakaj se je vse zgodilo tako kot se je zgodilo in katera semena modrosti in izkušnje smo s tem dobili za življenje.

Potem opazujemo kako se v podobnih okoliščinah, ki nam zopet »odpirajo« rano, vedemo in kaj nas še zaboli. To so sprožilci, ki pritiskajo na nas in nam kažejo kaj smo že osvojili in česa še ne. Vedno bolje nam gre in vedno bolj sprejemamo sebe kot celoto, z vsem v paketu.

Ugotovimo, da ni pomena v tem, da dele sebe, kar odrežemo in na njih popolnoma pozabimo. Pravzaprav to tudi ni možno. Vendar pa takrat, ko si dovolimo biti ranljivi (po)zdravimo sebe. Takrat naš notranji otrok postane vir navdiha, različne oblike ranjenosti, ki smo jih doživeli, pa vir neomejene domišljije in ustvarjalnosti. Sčasoma lahko vse te dele sebe, ki se jih morebiti celo sramujemo, jih skrivamo in smo na račun le teh polni krivde, sprejmemo kot del svoje poti in svoje unikatnosti.

Zaradi svojih izkušenj in tudi ran, smo to kar smo. Rane ostanejo, le mi se naučimo z njimi živeti. Zaradi njihove pomoči smo tam kjer smo danes. To je naša moč. Morda to moč vidimo že danes, morda še ne še, v vsakem primeru pa ima potencial, da zraste v moč – v (p)osebno moč.