Moj dragi zmore

Moj dragi zmore skoraj vse, najbolj pa mu gre od rok in od nog kuhanje. Zelo dober kuhar je, obvlada vse vrste kuhinj, mediteransko, italijansko, kitajsko, azijsko… Znajde se tudi v kuhinji Gorenje, Svea, Dan Kitchen …

Moj dragi zmore vse, ja, najbolj mu pa gre mazanje kuhinje. Pri tem uporablja navadno olje, olivno olje, arašidovo maslo, margarino, mastne salame, umazane roke. Pod umivalnikom ima naša kuhinja koš za smeti, vendar je zanj bolj priročno, če vse odloži na pult ali pa kar v kuhinjsko korito. Zakaj bi se trudil, če pa ima mene, ne? A lahko kdo razume, če potrebuješ na primer začimbe in so te zložene vse v isti omari, zakaj so potem umazana čisto vsa kuhinjska vrata? In naša kuhinja ima na vsakih vratih držalo, s katerim odpreš vrata, namenjeno je seveda temu, da ne zamažeš celih kuhinjskih vrat, vendar to je za mojega dragega nekaj novega in jih rajši odpira kar s celo roko, pritisnjeno na vrata, po možnosti umazano, ker pač moj dragi zmore iz nemogočega ustvariti mogoče. A si lahko zamislite, da morate čisto vsakič, ko gre v kuhinjo za njim čistiti? Meni grejo lasje kar pokonci, pa si jim ravnam, verjemite, ravno iz razloga, ker mi jih moj dragi, ki zmore vse, skodrat, vendar sem se že naveličala vsakokratnega opominjanja. Joj. Dragi moji, niti predstavljate si ne, koliko kuhinjskih krp imamo mi pri naši hiši!? Moj dragi uporablja le-te za brisanje politih stvari po pultu, ker je pač gobica, ki je vedno v kuhinjskem koritu, zanj nedosegljiva, čeprav mi ni ravno jasno, zakaj, pa vseeno. Drugače pa za brisanje umazanih rok uporablja kar najboljšo majico, v kateri je bil malo pred tem na službenem obisku. Ja, veliko uporabljamo pralni stroj. Če si olupiš salamo, ne, ovitek vržeš v smeti. Moj dragi, ki res zmore vse, mi jo lepo odloži v zamrzovalno skrinjo, kar tako, ker ve, kako mi bo dvignilo pritisk, ko jo bom zagledala tam, kjer je nam, navadnim smrtnikom, neprimerno za odlaganje takih stvari. Ko mi omeni, da bi pa on nekaj dobrega skuhal, mu odgovorim, da ne rabi, ker nisem lačna, čeprav moj želodec opozarja na to, da bi pa vendarle nekaj pojedel, in to samo iz enega razloga, da ne bi spet zamazal kuhinje.

No, gremo naprej. Moj dragi je neke vrste direktor v svojem podjetju in ima seveda svojo firmo lepo doma. Ni ga čez komfort.Ta firma ima poleg nešteto računalnikov seveda tudi pisalno mizo. Nočete jo videti. Na njej ležijo, poleg namiznega računalnika, ki ga seveda ne sme nihče dotakniti, pepel pokajenih cigaretov, drobtinice sendvičev, tudi kakšen košček salame, sledi polite kave ali čaja. Ker sem po karakterju perfekcionistka, kar se čistoče tiče, jo seveda vsak dan večkrat očistim s čistilom, kar mojega dragega zelo jezi, vendar kljub čiščenju ni nikoli čista. Da ne omenjam predalnikov pisalne mize, kjer se najde tudi kakšen kos dunajskega zrezka, to pa vse iz razloga, da ga raje kot odnese v smeti, po njegovih besedah »založi« v predal, ker ga je tako ali tako imel namen pozneje odnesti, kamor naj bi seveda spadal, to so smeti in ne predal v pisalni mizi.

Seveda do tega ne pride, ker moj dragi ogromno dela in pozabi na ostanke hrane. Zavoha jih šele, ko  zasmrdijo po kislem ali plesni. V svoji pisarni ima tudi kavč, kjer se odpočije, ker veliko dela ponoči, saj ima mir in telefon ne zvoni. No, ko  zjutraj pridem z njim spit kavo, je poleg kavča zloženo skoraj pol posode iz kuhinje, seveda umazane, ker je ponoči pač lačen. Na preprogi najdeš sledi pepela, ker ima njegova pisarna strešna okna in ker na Krasu večkrat piha burja, je seveda le-ta vzrok, da pepel s cigareta ne pade v pepelnik, ampak na preprogo. Razumete? Burja je kriva, aha. To ni kraška burja, to moj dragi zmore, da se takoj prebudim. Sem kar tiho, jezno pobiram vsakodnevno umazane skodelice, krožnike, sesam po preprogi. Pravi, da preveč čistim in da bi mi morali skrit sesalec in metlo. Navajena, ker se mi ne ljubi prerekati z njim, ker tako ali tako besede ne padejo na plodna tla. »Draga, tak sem, kar navadi se,« mi ves prijazen odgovori. Grrrrr. A je njega mama naučila osnovnih pravil čistoče? Si mislim, da bi ga morala, če ga pa je, pa ni videti. Razvajeno bitje ali pa sem jaz tak »picajzelj«?

Vozi Audija, poslovni avto, vendar tudi tam nima vsega »pošlihtanega«. Pepel povsod, prazne steklenice vržene kar na zadnji sedež, papirčki čokoladic, sendvičev, ki jih konzumira med službeno potjo, ležijo vsepovsod. Predstavljajte si, da se usedete in se vam zadnjica prilepi na stol, mimogrede naj omenim, da so stoli usnjeni, vsaj neki koristnega, jih lahko vsaj obrišeš, ne? Pa vseeno, ni prijetno, ko čutiš, da si se prilepil na stol, ker pač, moj dragi zmore odpreti pločevinko Redbulla in mu pač ta pade iz rok ali pa je že tko pretresena, da ob odprtju enostavno eksplodira in seveda za seboj pusti sladke madeže vsepovsod. Se zgodi, pravi on.

Kovanci, večinoma centi, pa tisti po en evro, dva, zataknjeni med stole, ker se mu jih ne da nositi v denarnici, so pretežki, pa jih vrže, kamor padejo pač padejo. Ni problema. Zanj. Ko peljem avto v pralnico, me je vsakič sram, kakšen je ta naš poslovni avto, vendar so delavci zelo zadovoljni, čisto vsakič, verjemite, ker s pobiranjem kovancev v avtu dobijo lepo napitnino.

O, ja, moj dragi zmore vse, najboljši je seveda v nečistoči. Vendar, imam ga rada, ker njemu je življenje igra, prežeta s smehom, dobro voljo, nikoli ga ne vrže nič iz tira, večen realist, nikoli ne obupa. Zato mu oprostim tudi to njegovo nemarnost, ker tako ali tako vse obrne v smeh in pozabim, da sem pravkar porabila dobro uro za čiščenje stanovanja. Ampak, moj dragi zmore, da me obenem razjezi in istočasno spravi v dobro voljo.