Hipnoza, hipnotizer in hipnotiziranec – zakaj in kako deluje

Hipnoza – mističnost te besede že skozi stoletja buri domišljijo tistim, ki so željni znanja in poznati skrivnosti okultnih ved. Ta skrita znanja so se v preteklosti prenašala na izbrance, ki so postali pripadniki posvečenih redov. Še vedno gojimo občutek, da je hipnoza skrivnost, ki nam je nedostopna, čeprav obstaja mnogo knjig na to tematiko, kjer avtorji podajajo svoja dognanja o efektivnih načinih izvedbe hipnoze, razkrivajo pravilni pristop k temu ter opozarjajo na stran pota in posledice prikritih škodoželjnih namenov, ki nas lahko precej karmično zaznamujejo.

Hipnoza je naravna in skoraj vsaka oseba je dojemljiva za hipnotične »ukaze«. V Zahodnem svetu velja zmotno prepričanje, da nobene osebe ni moč hipnotizirati v trenutku. A vendar to je izvedljivo s strani hipnotizerja, ki je treniral določene vzhodnjaške metode. Prav tako je rečeno, da ni nikogar mogoče hipnotizirati, da počne stvari v nasprotju s svojim moralnim zakonom, kar je napačno mišljenje. Z direktnimi ukazi k nezakonitemu dejanju se bo pošten človek pod hipnozo uprl in se v sled temu zbudil iz hipnotičnega transa.

Vendar spreten hipnotizer zna prebrisano zamaskirati ukaze na način, da hipnotiziranec (t. j. oseba, ki se podvrže hipnozi in jo v raznih literaturah opisujejo tudi z izrazi medij, subjekt in pacient) verjame, da sodeluje v igri. Zato je pomembna izbira visoko izkušenega hipnotizerja, saj je hipnoza lahko šokantno nevarna v rokah nemoralnega in/ali netreniranega človeka. Zato marsikdo odsvetuje hipnozo, če le ne gre za zdravljenje pod budnim očesom priznanega ter visoko izkušenega in treniranega zdravstvenega praktika. Hipnotične metode so zelo uporabne v zdravstvu, saj ne povzročajo nikakršnega škodljivega po-efekta in bolečine (zato so vse pogosteje v uporabi kot nadomestilo klasične anestezije). Še posebej so učinkovite pri odpravljanju psihosomatskih težav.

Po tibetanskih vedenjih je človek dve osebi v eni.

Po tibetanskih vedenjih je človek v resnici dve osebi v eni: podzavest in zavest, ki delujeta v ujemajočih ritmih. Zavesten um je nadvse aktiven; rad je dominanten in ohranja kontrolo. Ima sposobnost logičnega sklepanja in razumskega mišljenja, čeprav je le-to velikokrat zmotno. Predstavlja devetino podzavestnega uma, ki deluje brez razumske moči in logike, vendar ga odlikuje neskončna spominska baza, v kateri zadrži vsako trditev, resnično ali neresnično, saj sam ne zmore oceniti resničnost informacije. Vse, kar se je kdajkoli zgodilo temu določenemu telesu, celo dogodki pred rojstvom, so zadržani v podzavesti in jih je mogoče z ustreznimi načini hipnoze priklicati na dan. Podzavestni um deluje le glede na podane sugestije s strani zavestnega uma, ki se lahko koncentrira naenkrat le na eno idejo, čeprav zavestno mislimo, da sočasno ohranjamo dve ali tri misli, saj se misel menjuje hitreje kot blisk.

Podzavest in zavest.

Natančna preiskava znanstvenikov je dokazala, da le ena sama misel okupira zavestno pozornost v posameznem trenutku. Zatorej zavestni um, ki je omejen na eno misel naenkrat, izbere tisto iz spomina podzavestnega uma, ki se zdi najpomembnejša, jo preveri in razišče ter sprejme ali zavrne v luči razuma ali logike. Njegova vrlina je, da ko je treniran, zmore prebuditi podzavest, da ga le-ta pozneje oskrbi z informacijami, shranjenimi v spominskih celicah.

Med podzavestnim umom in zavestnim umom se nahaja t. i. ekran, ki učinkovito blokira vse informacije zavestnega uma, kar pomeni, da le-ta ne more kar pohajkovati po podzavesti po želji. To je potrebno zaradi preprečitve kontaminacije, saj bodoči da ima podzavest spomin, vendar ne tudi razuma, se pri združitvi teh dveh izbrušene površine informacij popačijo, saj podzavest utegne spremeniti svoje spominske banke.

Kako deluje hipnoza? Podzavestni um nima moči ne diskriminacije ne razumskega in logičnega mišljenja, zatorej če lahko spravimo sugestijo skozi ekran med zavestjo in podzavestjo, slednjo primoramo na obnašanje po želji. Z osredotočanjem zavestne pozornosti na eno samo misel, povečujemo sugestibilnost (sprejemljivost za pozitivne trditve hipnotizerja). Tako pri verbalnem posredovanju misli osebi, da bo le-ta hipnotizirana in ta oseba v to verjame, se bo tako tudi zgodilo, saj se ekran med obema umoma te osebe spusti. Pri zanikanju dovzetnosti za hipnozo se dovzetnost samo stopnjuje, saj intenziteta domišljije prevlada nad voljo hipnotiziranca.

Stopnjevanje dovzetnosti za hipnozo.

Pri izkušenih hipnotizerjih je v navadi, da vodijo dnevnik o hipnozi, s katerim sledijo napredku hipnotiziranca. Običajno na prvi uri poteka uvodni pogovor o hipnozi, kjer hipnotizer zastavi hipnotizirancu nekaj osnovnih vprašanj (če je že bil kdaj hipnotiziran, je kdaj opazoval potek hipnoze, pozna katerega izmed hipnotičnih postopkov, kaj pričakuje od hipnoze in kakšen je njegov cilj itd.), ovrže nekaj stereotipnih mišljenj (dober hipnotizer nima prirojenih nagnjenj, hipnoza in spanje nista isto, hipnoza ne povzroči le površinske spremembe stanja zavesti, hipnotiziranca ne moremo prisiliti k delovanju proti svoji volji, ni lažje hipnotizirati ženske kot moške, ni moč hipnotizirati samo šibke osebnosti, iz hipnotičnega stanja se lahko »prebudimo« sami, hipnoza povzroča pojavljanje nenavadnih umskih in čustvenih sposobnosti id.) in skozi pogovor pojasni o nenevarnosti hipnoze, razblini predsodke ter razloži, da je vsakdo bil že večkrat hipnotiziran (npr. ko je tonil v spanec ali se iz sna prebujal, ob spremljanju oglasov preko televizijskih ekranov itd.). Pomembno je, da se med hipnotizerjem in hipnotizirancem ustvari zaupanje, saj je ključno za uspešen potek hipnoze. Glede na odgovore hipnotiziranca nato hipnotizer formulira sugestije (to so pozitivno oblikovani ukazi), ki jih bo uporabil pri reševanju težave, ki je razlog izvajanja hipnoze. Hipnotizer opiše in obrazloži potek hipnoze, s katerim se hipnotiziranec mora strinjati pred pričetkom le-te. Po potrebi testira hipnotibilnost, s katero ugotovi dovzetnost hipnotiziranca za hipnozo. Nato se hipnoza začne.

Hipnotični krog.

Hipnotizer popelje hipnotiziranca do globoke sprostitve z vizualno indukcijo. Najprej se hipnotiziranec udobno namesti v naslanjač, na kavč ali leže na posteljo. Desetkrat počasi in globoko zadiha s trebušno prepono ter si pri izdihu postopoma pred očmi predstavlja dele telesa, ki jih sprošča. Poudarek je na mirnem in enakomernem dihanju. Najboljše je imeti metodo za pritegnitev pozornosti hipnotiziranca, da zavestni um ostane ujet pri tisti eni misli in sugestija lahko spolzi v podzavest. Različni avtorji navajajo nihalo, svečo, svetleč gumb, kos stekla ali nek drug bleščeč predmet, na katerega hipnotiziranec zavestno usmeri svojo pozornost po nareku hipnotizerja.

Hipnotizer drži predmet tik nad očesnim nivojem, saj se v takem nenaravnem položaju zaradi napetosti oči hitro utrudijo in se začnejo solziti. Hipnotizer prebrisano poudari, da so oči utrujene, kar je dejstvo, saj so očesne mišice najšibkejše mišice v človeškem telesu in se utrudijo hitreje kot katerekoli druge mišice, in da jih hipnotiziranec želi zapreti. Monotonija ponavljajočih stavkov o utrujenosti oči opravi dve nalogi: zdolgočasi hipnotiziranca do te mere, da le-ta spusti stražo (t. j. zavest), in poveča sugestibilnost hipnotiziranca, saj so se hipnotizerjeve trditve že v preteklosti izkazale za resnične pod istimi okoliščinami. S tem pa se poveča tudi zaupanje in vera v hipnotizerja.
Zakaj deluje hipnoza? Ker je podzavestni um nekritičen in nima sposobnosti diskriminacije, se strinja s predpostavkami, ki jih sprejema s strani hipnotizerja zavestni um. Zaradi tega zmore izkušen hipnotizer zagotoviti neboleč porod, neboleče puljenje zob, operacije brez klasične anestezije, odvajanje od raznih odvisnosti (alkohol, kajenje id.) in mnogo drugih stvari, vendar pa je za dosego primernega znanja in izkušenosti potrebno kar nekaj vaje.

Prevladuje prepričanje, da ima hipnotizer nekakšno moč zaradi katere lahko hipnotiziranec prisluhne vsakemu “ukazu”.

Ključnega pomena je torej, da hipnotiziranec sprejme sugestije, ki mu jih narekuje hipnotizer, in da se hipnotizer prepriča, da hipnotiziranec popolnoma verjame v njegove pozitivne trditve. Znano je, da so v uporabi določene trditve, za katere je dokazano, da delujejo, kot na primer: hipnotizer bo rekel hipnotizirancu, da iztegne roko v celotni dolžini in to ponavljal nekaj časa z monotonim glasom. Ko bo opazil, da roka hipnotiziranca postaja utrujena, bo na primer rekel: »Tvoja roka postaja utrujena, tvoja roka je težka.« Hipnotiziranec se bo s to opazko strinjal, saj je vidno opazno dejstvo, vendar v lahkem hipnotičnem stanju ne zmore reči: »Ti idiot! Seveda je roka utrujena, če pa jo držim iztegnjeno že kar nekaj časa.« Namesto tega verjame, da ima hipnotizer nekakšno moč, neko določeno sposobnost, zaradi katere lahko hipnotiziranec prisluhne vsakemu »ukazu«.

Estradni hipnotizerji.

Kmalu zatem bo sam ali po nareku hipnotizerja zaprl oči, telo se bo potopilo v popolno sprostitev, spokojen mir in hipnotiziranec bo globoko zaspal. Še vedno bo slišal hipnotizerjev glas in poslušal njegova navodila, ki ga bodo vodila v globlje stanje notranjega miru. Hipnotizirancu se bo povečala občutljivost na dotik, kar hipnotizer preveri s testom in jo posledično eliminira. Hipnotiziranec se nahaja v takem stanju zavesti, v katerem je sposoben prisluhniti sugestijam, ki jih je hipnotizer v naprej pripravil -s strinjanjem hipnotiziranca-, za odpravo njegovih težav. Tik pred prebujanjem si hipnotizer izmisli geslo, s katerim bo hipnotiziranec, ko bo le-to večkrat izgovorjeno, naslednjič utonil v hipnozo še lažje in globlje (brez uvodnih faz sproščanja itd.).
»Zdaj te bom zbudil. Štel bom od 1 do 3.« Pred dejanskim odštevanjem moramo preklicati vse predhodno izrečene stavke o teži in utrujenosti telesa ter jih nadomestiti z relaksacijskimi, da se bo oseba (po prebuditvi) počutila spočito, dobre volje in polno pozitivne energije. Če se hipnotiziranec na odštevanje ne odziva, ga lahko pustimo spati do spontane prebuditve. To ni nič narobe, le hipnotizerji po navadi nimajo toliko časa na voljo (še posebej estradni hipnotizerji ne), zato prebujanje ponovijo večkrat.

Po večkratnih ponovitvah hipnoze nastopijo opazne spremembe, ki zmorejo drastično izboljšati zdravstveno stanje hipnotiziranca (fizično in/ali psihično) in vnesti svežo energijo v posameznikovo življenje. V končni fazi pa se marsikateri hipnotiziranec nauči tudi dihanja s prepono (za sproščanje) in hipnotičnega pogleda (za izboljšanje koncentracije, obvladovanje občutka manjvrednosti, strahu od ljudi itd.), ki pripomoreta pri uravnavanju ravnovesja in premagovanju vsakodnevnih naporov, predvsem stresa.

Skozi razumevanje notranjega mehanizma, ki deluje v ozadju uspešno izvedene hipnoze, smo dosegli razpotje, na katerem lahko svoje zanimanje, potrebe in želje usmerimo na pravo pot, da sežemo po zvezdah duhovnega razvoja.