BelaVila ga biksa!

Iskreno, včasih ne gre drugače. Samo človek sem. In kako potem, ko kaj ne gre po načrtu, ne sama sebe potolči in se še vedno imeti rada? Izziv. Včasih lažje, včasih težje. Sploh za bivšo perfekcionistko. Primer? Ravno včeraj sem ugotavljala, kako je super, da ne večerjam pozno oz. da zaključim dnevno hranjenje s popoldansko malico. Danes se skorajda bašem ob 21h. Objavim članek o zgodnjem vstajanju, čez nekaj tednov pa se nikakor ne morem otresti postelje oz. ona mene. In to traja tri dni. Ok, je minilo. Enkrat sem se zbudila celo ob 3.30, po štirih urah spanja. In še ves dan spočita skakala okrog.

Sem pa še vedno resnicoljubna. Ne še vedno. Vedno bolj. Vedno bolj bela. Vedno bolj BelaVila. Predvsem ukinjam laganje sama sebi. Nisem popolna. Ampak popolna s svojo nepopolnostjo. Kaj bi sama sebi sodila, če so me tako kot sem postavili na Zemljo? To ni izgovor za lenobo in ne pomeni, da lahko počnem karkoli. Lahko pa živim kakorkoli želim, če ob tem ne škodim sebi in/ali drugim. Če ga človek »fejst zabiksa«, tako ali tako dobi »po buči«. Prej ali slej sledi lekcija. Če smo pa v mejah normale… Skratka, ta teden ukinjam laži.

Fantastičen občutek svobode me spreletava. Svobode sprejemanja samega sebe v celoti. Z vsem, kar sem. Z vso odvečno navlako. In jo puščam ob poti, puščam za sabo, v preteklosti, tam, kamor spada in od koder me ne more več ovirati.

V ponedeljek sem se znašla v neprijetni situaciji. Ne najdem ravno slovenske besede, tako nekako awkward je bilo vse skupaj. Prišla sem nekam, napovedano in nihče me ni pričakoval. Torej, prepričana sem bila, da sem napovedana. Tako mi je tudi zatrdil posrednik. Hkrati pa mi je »nekaj« govorilo, da bi morala preveriti. Pa seveda nisem. Zakaj bi se poslušala, kajne? Ko sem prišla, so me štirje gledali, kot da sem z neba padla. S tistim »kaj ti tukaj delaš in hitro povej, kaj hočeš« v očeh. Za povrh sem bila še zelo očitno drugače oblečena kot ponavadi. Videla sem, da se jim tudi nekam zares mudi. In sem samo stala tam. Čakala nekaj sekund, ki so se zdele dolge kot ure. Zlepljena usta. Eden tistih čudovitih trenutkov, ko bi se res rad pogreznil v zemljo ali izparel. Ali pa prevrtel čas nazaj in se ustavil pred vrati in nikoli vstopil. Naslednji dan smo se sicer že vsi smejali … ampak sem ga zabiksala. Zakaj? Ker nisem zaupala svojemu instinktu. Sebi.

Kako torej najti to zaupanje, prepričanost vase? Še delam na tem. Ampak mi gre vsak dan bolje. Ugotavljam predvsem, da se ogromno ljudi izgublja in izgubi v tem svetu ravno zato, ker iščejo izključno zunanje potrditve. Vse, kar počnejo, je usmerjeno v en sam cilj – ustrezati nekim nenapisanim normativom. In to počnejo/smo počeli zavestno ali pa tudi ne. Zato bi se morali ustaviti in vprašati, zakaj ima vsak svoje možgane. Zakaj ima vsak svoje srce. In zakaj se obnašamo, kot da obstaja en veličasten komplet možganov in srca, ki ve, kaj je »prav« in ga moramo upoštevati. Vsak zase ve, kaj je prav. Če si vzame čas.