Mati za vedno

Bila je deklica kot vse. Niso je zanimali avtomobilčki, puške, najraje je pestovala svojo punčko, jo pokrivala z odejico, jo tesno stiskala v toplo zavetje svojega nedrja. Sanjala je, da je punčka prava …

Potem je prišla ljubezen in prava, živa punčka. Mnogo neprespanih noči, juter, ko bi bila rada še malo poležala, pa ni bilo mogoče. Otročič je potreboval ves njen čas, bližino in ljubezen.

Morala je nazaj v službo, babice so bile predaleč, dekletce je moralo v vrtec. Nikoli ne bo pozabila, kako je na pragu zasidrala nožici, da je skoraj ni mogla premakniti…po dolgem prigovarjanju in nekaj solzicah je le vstopila v svet vrstnikov, ki so jo pričakali z dobrodošlico-z balončki v rokah..

Šola, prve ocene, prve skrbi … in mamina žalost, če je hči jokala zaradi slabe ocene … ali če so prijateljice držale skupaj, njo pa malo izločile iz svojega kroga.

Potem najstniška leta, ko je bilo nenadoma več vredno, kar so mislile prijateljice in ne več tisto, kar ji je svetovala ona … Tudi če je vedela, da ima mama prav, ni priznala, vsaj glasno ne. Vseeno ji je marsikaj zaupala, včasih je bila mama kar presenečena, da je prav z njo delila svoje velike skrivnosti. A majhni upori, svojeglavost … morala bi priti do polnoči, pa je ni bilo do dveh zjutraj. Mama ni spala ne prej, pa še potem nekaj časa ne, ker jo je skrbelo … noč ima svojo moč in možnosti, da mlado dekle zaide na stranpoti, je ogromno … mnogo več, kot nekoč, ko je bila ona mlada.. Hči pa je ves čas ponavljala, da že ve, kaj dela … Zares je vedela.

Ko je diplomirala, je zavriskala v telefon … a službe, primerne njeni izobrazbi, ni in ni … mama je prav tako razočarana kot njeno dekle .. in včasih spet ne more spati.

Hči se poroči … mama se včasih ponoči obrača v postelji, spanca ni in ni … ali jo bo imel vedno tako rad kot zdaj, na začetku zakona … Ali bosta imela otroke … ali bodo zdravi, čedni, tudi pametni … mamo spet obhajajo skrbi.

In potem čez mnogo, mnogo let, ko so že vnuki pri kruhu in ji predstavljajo svoje bodoče žene, jo že spet skrbi, ali bodo vnuki srečni v zakonu, ali bodo imeli zdrave in čedne otroke … dokler nekega dne ne zapre oči in jo tisti, ki so ji v življenju pomenili vse, spremljajo na kraj večnega miru in brezskrbnosti.

Ko je bila mala deklica z gumijasto punčko v naročju, še ni vedela, da se tisti trenutek, ko postaneš mati, začne nekaj najlepšega, a tudi mnogo skrbi. Nikoli jih ni konca … kajti mama je večno in do groba mama. Tista, ki najbolj čuti svojega otroka. Drugače kot potem žena, kajti to sta dve ljubezni … In o tem lahko govorimo samo mame, kajti tistega, česar ne čutiš, tudi razumeti ne moreš.. Marsikdo poreče, kaj pa te potem še brigajo otroci, ko jih spraviš do kruha? Tudi jaz in druge mame smo mislile tako, dokler jih nismo rodile, ampak tvoj otrok je tvoj otrok tudi še potem, ko je že davno, davno nehal biti otrok. In vsaka mama ima v nekem kotičku srca svoje mesto zanj, misli nanj, mu želi srečo, ga v mislih blagoslavlja. Čudež materinske ljubezni je v tem, da se ljubezen pomnoži z vsakim naslednjim otrokom. Ko imaš prvega, misliš, da tako rad ne boš mogel imeti nikogar več. Ko pride drugi, tretji, četrti, je ljubezni dovolj za vse … Pri prvem vnuku se zgodba ponovi. Ta ljubezen je drugačna, a spet neopisljivo velika, ko jih boste imeli, boste vedeli.

Časi so taki, da mladim mamicam žal manjka časa, da bi bile s svojimi otroki … da je veliko otrok, ko pridejo lačni, utrujeni, kdaj tudi slabe volje iz šole, prepuščenih praznemu stanovanju … to je davek za našo materialno blaginjo. Če sta pri hiši dve plači, si seveda lahko družina privošči več kot z eno. Marsikatera družina z eno plačo res ne more preživeti. Čas gre naprej in danes seveda ne gre, da bi otoka v šolo poslal v gumijastih škornjih in v hlačah, ki so jih pred njim nosili že trije bratje … tako, kot smo hodili v šolo mi.

Ampak ko se spomnim na svoje otroštvo, pravzaprav moram priznati, da je glavna svetinja mojih rosnih let ne lepa obleka, ne novi čevlji, ne živopisana torba, pač pa moja mati … mati, ki je bila vedno za štedilnikom, ko sem prišla iz šole. Ki je na mizo postavila vroče kadeče se lonce, čeprav sta bila v njih največkrat zelje in krompir v taki ali drugačni obliki, bilo je dišeče, vroče, domače … in to mi je ostalo kot prelep spomin na mladost.

In pa tisti verz, ki smo si ga v časih moje mladosti radi napisali v spominske knjige: Kadar ne boš vedel, kako ravnati, spomni se, kako učila te je mati!