Mati lahko deli enako mero ljubezni
Spodbuda slednjega članka so bile besede treh mamic, ki so mi po naključju razkrile svoje občutke in dejale: »Zdi se mi, da ne bi znala deliti enake mere ljubezni med dvema otrokoma.« Sama se namreč nisem nikoli spraševala navedenega. Vendar se mi je porodilo vprašanje, zakaj sama vlagam veliko truda v to, da med mojima otrokoma ne bi nastalo ljubosumje. Posledično sem se začela tudi spraševati, ali osebno izhajam iz prave osnove za uspešno nagrajen trud. Ob danih vprašanjih se je v moji glavi porajalo veliko misli in tako sem sčasoma prišla do zaključkov. Sledeči sklepi mi bodo zagotovo pomagali pri moji osebni vlogi mamice, ki želi dajati enako mero ljubezni dvema otrokoma skozi vse življenje.
Enaka mera ljubezni
Morda lahko za primer izhajamo iz zapletenih okoliščin, ki govorijo o nezaželenosti otroka. Pa vendar, ko se otrok rodi, je lahko vprašljiva situacija vendarle drugačna. To potrjujejo razni primeri posvojitev, ki imajo lahko boleče nadaljnje zgodbe, ki jih piše življenje. To je tudi dokaz o tem, kako neverjetno močna je vez med materjo in otrokom. Kasneje lahko v obdobju odraščanja morda najdemo še drug primer, kot sledi. Lahko se kaže napačen izraz starih dejstev, ki se zvenijo nekako takole: »atijeva punčka in mamin sinček«. Trdna vez med otrokom in materjo nastane že v trebuhu in te vezi nastanejo vsaka zase. Mati ne more imeti raje sina kot hči. Lahko ju le vzgaja drugače zaradi določenih družbenih vrednot. Morda se lahko pojavi lažna opazka zaradi narave nasprotujočih se spolov. Nenazadnje je smiselno izpostaviti dejavnik, ki je lahko morda le pogojen z manjšo ljubeznijo do otroka. To je lahko nesrečni splet bolezni oziroma poporodne depresije. Ob tem je pomoč materi zelo pomembna. Otrok prek vezi čuti vsako tegobo mamice. Materino razpoloženje intenzivno čuti vse do drugega leta starosti. Razpoloženje matere zelo dobro čuti namreč že v njenem trebuhu.
Enaka mera pozornosti
Prijateljica mi je pred kratkim dejala naslednje: »Izhajati je treba iz otroka kot posameznika, iz vsakega zase in trenutnih želja otroka samega.« Ob teh besedah sem začutila odgovor na moja mnoga vprašanja. Ta odgovor je bil zame ključnega pomena zaradi spoznanja, da pred tem nisem ravnala pravilno. Vse sem hotela početi enako in istočasno. Delala sem rutinsko brez pravega posluha. Ravno tako nisem upoštevala dejstva, da sta si lahko otroka popolnoma različna v značaju. Skratka, nisem prisluhnila vsakemu posebej v danem trenutku. Posledično sta pogost pojav bili užaljenost enega ali drugega otroka in še večja trmoglavost, kot bi sicer bila. Vzrok za napačno delovanje, ki sem ga tudi kmalu našla, je bil v razporeditvi pozornosti. Začetno obdobje obiskovanja vrtca je bilo v znamenju bolezni, ki jim ni bilo videti konca. Obolenja sta po večini načeloma bila na koncu deležna oba in splet okoliščin je pripeljal do začaranega kroga. Sedaj, ko se je imunski sistem pri obeh okrepil, ostaja več časa za razmislek o tem, kako deliti enako mero pozornosti obema. Govorim seveda o občutkih in dejstvih s strani sebe kot matere. Občutki otrok pa lahko skozi leta govorijo svoje zgodbe. Lahko si zgradijo svojo predstavo o dajanju pozornosti v njihovi družini in posledično seveda o dajanju ljubezni. Dajanje pozornosti pa z dajanjem ljubezni nima dosti povezave. Mati daje enako ljubezen in ne nujno enako pozornost. Ob navedenem spletu lahko nastane težava, ki govori o ljubosumnosti med otroki.
Ljubosumje ima vzroke in posledice
Ni lepšega kot pogled matere na medsebojno ljubezen med dvema otrokoma. Na tisto ljubezen, ki je ne ovira stranski dejavnik in je posledično iskrena. Vsaka mati si želi ustvariti lep odnos in radost med otroki in upa, da se bo uspeh odražal tudi, ko bodo otroci odrasli. Mnogokrat pa žal ni tako. Ljubosumje med otroki je normalen pojav. Njegovi vzroki so lahko odvisni od veliko dejavnikov, med drugim so lahko tudi dedno zasnovani. Lahko pa je otrok ljubosumen zaradi njegovega prepričanja, da ni deležen enake pozornosti kot drugi otrok. Lahko celo živi v prepričanju, da je manj ljubljen otrok. Vzorci iz preteklosti oziroma vzorci, ki jih povzamemo iz izvorne družine, so lahko ključnega pomena. Ta otrok bo morda v svoji družini, ki si jo bo ustvarjal, omejen pri odločitvi za drugega otroka. Prav zanimivo je dejstvo, da se lahko enaka omejitev pojavi pri otroku, ki je bil sam deležen bistveno več pozornosti s strani staršev kot drugi otrok. Bistven je pogled otroka na delovanje njegove družine. Mnogokrat sem naletela na stavek: »On/a je vedno več pomenil/a kot jaz.« Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je to ustvarjena slika otroka na podlagi pravih ali na podlagi zavajajočih dejstev. Vemo le, da na podlagi tovrstnih dejstev nastajajo zamere do vse družine. Mati je sicer vedno sposobna zamero raztopiti z besedo ljubezen. Odnosi med otroki, ki naj bi bili trdni, pa se kljub temu krhajo. Skratka, razlog za ljubosumje je med drugim lahko neustrezna mera pozornosti, ki jo lahko otrok razume kot neustrezno mero materine ljubezni. To se lahko namreč zgodi tudi ob resni bolezni enega otroka. Le-ta je lahko nehote in po nezavestnem načelu matere deležen mnogo večje pozornosti. Iz določenega strahu se otroku lahko tudi dovoli več oziroma postavlja manj vzgojnih meja. Posledično je morda deležen tudi več materialnih vrednot. Krivde matere ali krivde otroka tukaj seveda ni, ker tako enostavno prinese trenutna situacija. Drugi otrok pa teh dejstev morda ne more oziroma ne zna drugače sprejeti. Posledično si lahko takšno dejanje matere predstavlja kot neenako delitev njene ljubezni. Osebno dvomim, da se lahko dajanje materinske ljubezni med otroki razlikuje, saj je le-ta brezpogojna in neizmerna. Mati ljubi vsakega otroka z vsem svojim bitjem, ker ima dovolj veliko srce za svoje poslanstvo. V njenem srcu je razkrita ali v globljem pomenu morda skrita ljubezen, ki ne pozna meja.