Mit o romantični ljubezni

V sledečem prispevku, ne želim ovreči mita o romantični ljubezni ali zaljubljenosti, teh dveh pojmov, ki si hkrati nasprotujeta, pa vendar sta si blizu, pač pa se želim bolj poglobiti v iskanje pomena trditve, da je ljubezen slepa, ker slepa ni ljubezen, pač pa zaljubljenost, ter kako nesmiselno je enačenje omenjenih pojmov.

Sedaj si bom tudi dovolila, da sama sebi pljunem v skledo, ne glede na posledice. Ljubezen ni slepa. Slepa je ljubezen, v romantičnem pomenu besede in da, tudi po tem, ko snamemo rožnata očala in izginejo metuljčki v trebuhu. V tem primeru je ljubezen slepa in včasih tudi gluha, ter nam pogosto povzroča ogromno količino, povsem nepotrebnih bolečin ter z njimi povezanega trpljenja.

Ko se človek zaljubi, je tako zelo vznesen in prevzet s tisto drugo osebo, da sploh več ne opazi, niti ne vidi, kaj se dogaja okoli njega. Kot bi si nadel rožnata očala ali prevezo prek oči, v najslabšem primeru.

Zaljubljena oseba se ne zaveda, da je vsa ta njegova vznesenost, ki se nanaša na to drugo osebo, zgolj iluzija, znotraj iluzije. Zaljubljenost je projiciranje tistega dela sebe, ki ga še nismo spoznali, na drugo osebo. Drugače rečeno, s pomočjo zaljubljenosti, lahko sebe ugledamo bolj celostno. Vendar zrela ljubezen od nas zahteva, da te projekcije umaknemo in kadar jih ne, je ljubezen slepa, ker se še vedno oklepamo teh projekcij, ki niso resnične.

Kljub temu pa se sprašujem, ali ni morda bližje resnični naravi te iluzije dejstvo, da je prav ta, prehodni pokazatelj opcije, ki nakazuje, kakšno bi lahko bilo naše življenje, ko bi se bili zmožni vanj zaljubiti. V vsak posamezni trenutek, vsak od boga dan nam dan in v življenje samo, skupaj z vsem kar prinaša, ter tistim, kar ustvarimo v njem.

“Človek občuduje svet skozi tisto, kar ljubi.” Alphonse de Lamartine

In ako se še malo bolj zapletem, lahko z gotovostjo trdim, da ljubezen ni slepa sama po sebi, pač pa smo mi sami tisti, ki smo za to odgovorni. To pravim iz tega razloga, ker z gotovostjo vem, da ljubezni ne oropa vida nič drugega, kot naša lastna pričakovanja. Pričakovanja so tista, ki so odgovorna za to, da je ljubezen slepa in mi sami smo tisti, ki smo odgovorni za svoja pričakovanja, ker jih sami tudi ustvarjamo.

Brezpogojna ljubezen nas uči, naj ne pričakujemo nič v zameno, le tako se bomo izognili morebitni bolečini, ki jo povzročijo neizpolnjena pričakovanja. Vsak problem, tako v partnerstvu ali na katerem koli drugem področju nas postavlja pred izziv, izziv pa je priložnost za rast. Skozi celotno življenje rastemo in se učimo. Naš končni cilj je naučiti se ljubiti, brez, da bi karkoli pričakovali v zameno. Ljubiti brezpogojno, brez strahu ali sodbe, v odsotnosti vseh dvomov.

Ključ do pozitivnih sprememb je zaupanje, ki pa se mora začeti pri nas samih. Naučiti se moramo razvijati in gojiti ljubezen do samih sebe in brez strahu, kaj si drugi ljudje mislijo o nas, ker s tem prepuščamo moč njim, sebi pa jo odvzemamo. Ni vedno lahko in včasih ni niti prijetno, vendar moramo znati potegniti črto med tistim, kar od nas zahteva naš Ego ter tistim, kar čutimo v sebi, da je prav, ter razločiti sami pri sebi med tem, kar mislimo, da je prav in tem, kar čutimo, da je prav. Na ta način imamo možnost vsako dano situacijo povezati v smiselno celoto in tudi delovati iz svoje polne moči.

Naučiti se moramo ljubiti življenje, sprejeti, kar nam prinaša in iz vsake situacije, na videz še tako brezupne, izluščiti smisel. Naučiti se moramo prepoznati dobro, tudi v slabem in včasih moramo iti skozi temo, da ugledamo luč, ki prihaja od nas samih.

Najprej moramo vložiti nekaj vase, kar podrazumeva trud in čas, v kolikor želimo razprostreti svoja krila, kot metulj, ki je dokaz, da se tudi iz nekaj tako neprikupnega, kot je kokon, lahko rodi nekaj tako čudovitega.

Zakaj razglabljam toliko o ljubezni do sebe, me boste vprašali. Iz preprostega razloga, ker je to edini pogoj, da bomo sposobni nekoga ljubiti tako, kot si ta oseba zasluži in bomo v zameno ljubljeni, tako kot si sami to zaslužimo. Vse prevelikokrat se dogaja, da se zadovoljimo z mnogo manj, kot si v resnici zaslužimo in imamo ob tem pričakovanja, ki jih naš partner ne izpolnjuje. Vse pogosteje pod streho nastaja prepir, mi pa se še vedno oklepamo iluzije, ki smo si jo ustvarili o svojem partnerju.

V samoreflektivnem spoznanju sem tudi sama ugotovila, da sem bila v vseh svojih dosedanjih razmerjih tista, ki je ljubila bolj, pričakovala več in se oklepala ideje o osebi, za katero sem bila takrat prepričana, da jo ljubim. Izgubila sem se v občutku nemoči in bila tako nezmožna razpoznati, ali bolje povedano, ozavestiti tisto, kar je srce že davno vedelo. Tisti drobni glasek me je opozarjal, jaz pa sem bila slepa in gluha na vsak dregljaj in partner je bil zgolj projekcija mojih lastnih idej. Poleg tega pa sva bila en drugemu ogledalo, ki je odsevalo nama lastno samopodobo, čeprav se tega nisva zavedala. Zato sem bila mnogokrat razočarana in ničkolikokrat prizadeta in zato sem krivdo iskala v njem, namesto da bi prevzela odgovornost za svoje počutje, po tem, ko npr. partner ni izpolnjeval mojih pričakovanj.

V partnerstvu je pomembno, da imamo zaupanje v partnerja, ne samo v smislu, da mu zaupamo, pač pa tudi v smislu, da imamo zaupanje vanj. Samo zaupati nekomu ni dovolj in med tem ter zaupanjem v nekoga je ogromna razlika. Zaupati nekomu, pomeni verjeti njegovim besedam in dejanjim, njegovi iskrenosti in odkritosti, medtem ko zaupati v nekoga, pomeni verjeti v njegovo dušo, v človeka, kot celoto.

Vsi iščemo varnost in zavetje v objemu ljubljenega, pa vendar pozabljamo kako nujno je, da najprej to dvoje najdemo v sebi. Dokler nismo sposobni v miru in tišini bivati sami s sabo, imeti zaupanje v življenje in pot, po kateri hodimo, vse do tedaj ne bomo zmožni najti ne varnosti in ne zaupanja v drugem človeku.

Sama verjamem, da nam odnosi, ki jih imamo z ljudmi, povedo največ o nas samih. In vsako razočaranje, ki sledi propadli vezi ali razmerju, je samo nova priložnost za rast in nadgraditev lastne osebnosti. Srce postane vsakokrat močnejše in bolj polno, sposobno dati samo še več ljubezni, kot da hrani samo sebe. Vsako brazgotino je mogoče preobraziti v modrost.

Zaradi preteklih razočaranj postanemo sčasoma vse bolj previdni, kar pa nas oropa samega doživetja. Ljubezen boli, vendar srce, ki je bilo ranjeno, je močnejše in se dobro zaveda kaj ga čaka, ko zaljubljenost mine in metuljčki odletijo. Samo močne osebe so se pripravljene v popolnosti zopet nekomu predati in za ljubezen žrtvovati vse, kljub tveganju, ki se zavedajo da obstaja, vendar v njem vidijo izziv in priložnost za rast skozi izkušnje, ki imajo vedno več plati, če smo jih pripravljeni videti. Vedno moramo biti pripravljeni in odprti za sprejemanje novih izkušenj ter znanja, ki jih te izkušnje prinašajo. Romantična ljubezen ni nikoli zanesljiva. Vsakokrat ko se spustimo v razmerje, se izpostavimo tveganju. Vendar brez tveganja, tudi ničesar ne pridobimo. To pomeni, da moramo že vsamem začetku sprejeti potencialno izgubo, v kolikor je ne, se oklepamo določene stopnje slepila. Zato včasih slišimo ljudi govoriti, da so spoznali stvarnost o resnični naravi drugega človeka po tem, ko sta šla vsak svojo pot.

“Življenje je bogatejše zavoljo ljubezni, ki je minila.” Rabindranath Tagore

Ljubezen je velik učitelj, ker nas nauči biti nekaj, kar nismo bili poprej in v tem se skriva nepopisna radost, ker le tako se lahko popek odpre v čudovit cvet.

Tudi vztrajanje v razmerju, v katerem ne vidimo več perspektive, je za ljudi brez karakterja. Zavedati se moramo, kdaj je smiselno vztrajati in kdaj je smiselno oditi. Tudi to je velika preizkušnja, ki jo obljublja življenje in ne samo v ljubezni, pač pa tudi na vseh ostalih področjih. Oditi ne pomeni obupati, pač pa zgolj zavedanje, da se nismo pripravljeni ustaliti z manj, kot si zaslužimo.

V vsakem dogodku, ki ga spremlja razočaranje, se nahaja skriti blagoslov, ki ga slej ali prej razpoznamo. V življenju ne dobimo vedno tistega, kar si želimo, zagotovo in neizpodbitno pa je dejstvo, da vedno, ampak res vedno dobimo tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebujemo.