Zaljubljena v življenje

Ne, ta prispevek nima nobene povezave s (skoraj) istoimensko oddajo na televiziji. Je le moje razmišljanje in dojemanje življenja …

Življenje ni vedno najlažje. Nalaga nam takšne in drugačne preizkušnje. Včasih se mi zdi, da težkim preizkušnjam ni nikoli konec … a vseeno ljubim življenje. Naravnost zaljubljena sem v življenje. Ne, ni mi z rožicami postlano. Pravzaprav je že od nekdaj moje življenje polno takšnih in drugačnih zgodb, ki niso vesele, niso optimistične. Ampak, veste kaj? Svojega življenja ne bi menjala. Zato, lahko zapišem, ni mi hudega v življenju. Ni najlažje, ampak … Ste že slišali za misel, da nam življenje naloži toliko, kolikor lahko nosimo? Bo že držalo, da nam je na ramena dano točno takšno breme, kot smo ga zmožni nositi …

Vsakdo od nas ima možnost odločiti se. Naj si rečemo ja ali ne. Vse odločitve so pravilne. Sploh, če prihajajo iz srca. Kajti konec koncev smo mi tisti, ki moramo živeti z našimi odločitvami. Nihče drug ne bo namesto nas. In zato, če nam nekaj ni všeč, nas nekaj bremeni in tesni, če čutimo, da ”nekaj ne bo in ni v redu”, potem je prav, da rečemo ne. In, zato, ker smo se odločili tako, kot smo se odločili, nam ne sme nihče očitati. Četudi odločitev ni takšna, kot bi jo morda drugi pričakovali od nas.

Kajti, kot rečeno, vsak človek nosi takšno breme, kot ga lahko. In zato, če nekdo nečesa ne zmore, je prav, da se je odloči, da bo stvari spremenil, se jih lotil na način, ki ga zmore. Vedno so poti. Vedno. Čeravno se sprva zdi, da smo v enosmerni ulici. A kjer je želja, je tudi moč. Če se le vdamo v usodo nismo ničesar naredili, spremenili. Včasih je res najlažje, vdati se v usodo. Ampak ne smemo obupati, nekje znotraj sebe moramo najti droben delček, ki nas žene naprej.  Vsakdo od nas ima v sebi ta del. Le včasih ga ne želimo slišati, ali pa ga preslišimo, ker je vdanost v usodo ”lažja”, kot pa trud in boj za spremembo na bolje.

Zares zgubiš šele takrat, ko se nehaš truditi. (Mike Ditka)

Prav tako se ni treba opravičevati, premlevati svojih odločitev na dolgo in široko. Tako si se odločil. Človek, stoj za svojo odločitvijo. Tudi jaz sem se odločila. In verjemi, nimam ne časa, niti energije, še manj pa volje, da bi poslušala tvoje ”argumente”, ki to pravzaprav niso, zakaj je tvoja odločitev takšna … V resnici pa si ti še sam ne priznaš, da si se odločil, kakor si se odločil, ker je tako lažje in zato iščeš izgovore … Išči jih, če jih potrebuješ … a jaz jih ne. Potrebujem pa tvojo podporo. Kajti, družina je vse, kar imam. In zanjo bom storila vse … In, ko spoznaš, da si storil, kar zmoreš, takrat, šele takrat, boš pomirjen in srečen.

Zaljubljena v življenje …

… kljub vsemu, kar se mi trenutno dogaja v življenju, ljubim življenje. Zaljubljena sem v življenje in … PIKA! Kljub vsem padcem, tegobam, odrekanjem, solzam, grenkim izkušnjam. Kajti, vedno je nekje žarek sonca, vzpon, veselje, lepota, smeh, in lepe izkušnje, čudoviti ljudje, srečni trenutki … le videti jih moramo.

Najlažje je le jamrati. Se smiliti sam sebi. A s tem v resnici ničesar ne spremeniš. Kvečjemu slabše je. Še več negativnosti. Treba se je odločiti. Ali ”si zraven” ali pa ”nisi”. In tu so spet naše odločitve. In VEDNO, čisto vedno, lahko odločamo. Izgovori, da ne moremo so le to – izgovori.

Nedolgo tega, sem bila postavljena pred zelo pomembno življenjsko odločitev. Za nekaj časa postaviti svoje življenje na stranski tir in pomagati staršem, ali ne. In veste kaj, niti za trenutek nisem pomislila, da bi se odločila drugače, kakor sem se. Družina je konec koncev vse, kar imamo. Je vse, kar šteje. Bilo je polno očitkov, celo s strani ljudi, za katere bi mislila, da me bodo podpirali. Da sem neumna, če mislim nehati živeti … Naj ne bom naivna. Da se bom iztrošila … Vse to so komentarji ljudi, ki (k sreči) še nikoli niso bili postavljeni pred ”dejstva življenja”. Ne zamerim jim teh komentarjev. Le žalostno se mi zdi, da tako razmišljajo … zamah z roko in skomig in pogled stran in – stvar je rešena. Ko bi le bilo tako enostavno. A ni.

Ker čutim, da je družina pravzaprav vse kar šteje, vem, da sem se odločila pravilno … Pravilno zase.

Sem neumna? Iztrošena? Ne živim?

No, o moji inteligenci ne bi, vsekakor pa nisem iztrošena, živim pa polno (kolikor se v danih okoliščinah da). Res, da je moj dan zapolnjen do zadnje sekunde in zvečer omahnem v posteljo in zaspim, še preden se dobro pokrijem, ampak veste kaj? Kljub temu, da sem kdaj pa kdaj tako zelo, zelo utrujena, in da morajo kdaj moje želje počakati na pravi trenutek, če ne kar dan ali celo teden, sem izbrala odločitev, ki je odločitev mojega srca (in razuma). In zato ni nič težko. Pravzaprav … sem lahko srečna. Zakaj?

Življenje mi ponuja toliko možnosti …

Počnem tisto, kar me veseli (pišem, kuham, ustvarjam, se družim s prijatelji …), hodim v službo in tudi tam počnem tisto, kar me veseli in navdihuje, prav vsak dan. Doma počnem tisto, za kar čutim, da je moje poslanstvo … Poleg tega sem zdrava, lahko hodim, se smejim, vonjam in tipam … Le kaj več si človek lahko želi? Seveda želje so. A ravno zaradi teh želja, se kujejo novi načrti, nova spoznanja. In le tako človek lahko zopet napreduje, nadaljuje … To pa je tudi bistvo, da ne obstaneš, obsediš na enem mestu. Človek ne more in ne sme mirovati.

Ste kdaj opazovali mravljišče? Nenehno se nekaj dogaja, premika. In verjamem, da smo tudi ljudje podobni. Nenehno nekam hitimo, stremimo … A včasih, se moramo tudi malo ustaviti. Zadihati. Si vzeti pet minut zase. Naj bo to ob poslušanju in plesanju na našo najljubšo pesem. Prepevanje. Naj bo to poslušanje zvokov narave, opazovanje. Naj bo to tišina, če jo potrebujemo … Vsakdo od nas ima nekaj, kar ga napolni z mirom in energijo. In temu se ne sme(mo) odpovedati. Nikoli. Kajti če se odpovemo temu, je tako, kot bi se odpovedali delčku sebe. In ko izgubimo delček sebe … sestavljanka ni več cela.

In še nekaj, kar sem se naučila v preteklih mesecih …

Če ne bom poskrbela zase, tudi za druge ne bom mogla poskrbeti in jim pomagati.

Zato, res vsem polagam na srce … poskrbite, da bo vaša ”notranja sestavljanka”, ki predstavlja vas, vašo energijo cela. Zato si vzemite čas zase. Imejte se radi. Sebe, svoje življenje in ljudi ki so poleg vas.

In za vse dvomljivce, ki menite, da je greh, če pomagamo drugim in če se čemu odpovemo …

“Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, kajti bistvo je očem nevidno.” (Mali Princ)

In zato – ali vidimo ali ne. Ali znamo živeti s svojimi odločitvami ali pač ne …

In verjemite, ni lepšega, ko si pomirjen sam s seboj, s svojo notranjostjo. Takrat si lahko do ušes in še čez zaljubljen v življenje …