Zlohotnica na krilih dobrote
Disneyjeva obuditev pravljice Trnuljčica je enkratna.
Dramatična uprizoritev uročene princese popelje gledalca v svet precej temačnih čustev čarobne vile Zlohotnice. Slednjo izvrstno odigra oskarjevka Angelina Jolie.
Ko se usedem pred veliko filmsko platno uživam v čustvih, ki jih posnete podobe vzbudijo v meni. Tokrat me je jezna čarodejka popeljala v svet temé, v katerega je posijal dobrohotni žarek sonca. V čudovit spoj zla in dobrega.
Priznani Robert Stromberg me iz režijskega stolčka odvede v pustolovščino, polno magičnih trenutkov. Ko zlatolasa princeska Aurora nebogljeno leži v zibelki, jo jezna Zlohotnica uroči. V strahu pred urokom jo njen oče, mogočni kralj pošlje v varstvo vilink, daleč proč od razkošnih grajskih soban. Dekle odrašča v naravi, v objemu gozda, kjer ji Zlohotnica razkrije njegovo čarobnost. Mladenko obdajajo leteče vilinke in pravljične živali.
Čarodejka kmalu spozna, da je storila napako in deklici postane naklonjena. Njena tragična mladostna zagledanost namreč odkriva le razkol med svetom ljudi in bitja, ki je sposobno velike magije. Zato se odloči, da bo poiskala princa, ki bo ničesar krivo Auroro odrešil temačnih spon uroka. Usodna je njena misel: “V tem svetu je zlo; sovraštvo in maščevanje.” Sledi ji preobrat, v katerem grozi nevarnost prav njej.
Studio Disney je izvrstno ujel trenutke besa – jeze in groze glavne junakinje, nekdaj nedolžno prijazne in mlade vilinke. Privlačno je priredil pravljico Trnuljčica. Le vsebovani odtenki temačnosti so morda za kanček preveč strašljivi za čisto majhne otroke, medtem ko so za malo večje že dobrodošli.
Sama sem večkrat pomislila, da prav vse svetovno poznane pravljice vsebujejo element svetlobe in temé, dobrega in zla. Morda je dobro, da oseba že kot otrok spozna, da svet ni le lepa pravljica, brez zlobnežev. Kar pa bi bilo seveda povsem drugače, če to zlo sploh ne bi obstajalo. Človek je rojen s čustvi, med katerimi so tudi negativna, kot so: žalost, jeza, srd … Prav vsak jih pozna, tudi malček jih hitro razume. A potrebno je paziti, da jih ne izrablja v nepravilne namene.
Zanimivo je, da naj bi zasnovo slovite Trnuljčice v francoskem romanu napisal neznani avtor že v davnih tridesetih letih 14. stoletja. Kar spominja na ustno izročilo ali v moji mladosti vsem poznano igro Telefonček. Nekdo pove besedo, in ko ta prepotuje preko mnogo ušes, lahko dobi celo nov pomen. Izvor pa je vedno pomemben. Čeprav še prepogosto javnosti ni poznan. Umetniška svoboda ali nadaljevanje…
Najlepše zgodbe morajo biti povedane. Drugače bi bilo občinstvo prikrajšano za marsikaj lepega.
