Album s slikami
Poletje je čas dopustov … nekaj dni tega dopusta preživimo “na dopustu”, nekaj dni pa porabimo tudi za prenovo (morda pleskanje ali pa samo bolj generalno čiščenje) stanovanja; takrat izpraznimo tudi police, na katerih so stvari, ki jih ne uporabljamo pogosto. In na eni teh polic je zloženih kar nekaj albumov s slikami: nekateri izmed njih so že zelo stari, nekateri nekaj manj
Z njih obrišem prah, potem pa enega odprem (fotografije v njem me popeljejo v čas po prvi svetovni vojni) in listam po njem. Ovitek albuma je narejen iz zelo trde lepenke, listi v njem pa so tudi iz lepenke (vendar tanjše), na katerih so nalepljeni majhni “žepki”, v katerih so zataknjene fotografije. Med posameznimi listi pa so še tanjši listi, ki zaščitijo fotografije med seboj. Fotografije so v večini rjave barve, nekaj je črno-belih, pod vsako pa lastnoročno s peresom napisanih par besed o tem, kaj fotografija predstavlja. Na eni izmed njih je tudi fotograf…”drugačen” je on in drugačen je tudi njegov fotoaparat.
Ups, pogledam na uro – morala bi nadaljevati z delom, pa v roke vzamem še naslednji album…v njem so še črno-bele fotografije, nekaj pa je tudi že barvnih; prestavijo v čas mojega otroštva – družinska slika, ko sem imela kakšnega pol leta; kako rada se spominjam svojih otroških let – živele smo skromno, skoraj na pragu revščine, ampak na to obdobje imam zelo, zelo lepe spomine. Ooo, to pa so slike iz osnovne šole: spominjam se prav vseh sošolcev po imenih in priimkih, čeprav mnogih nisem videla že od zaključka osnovne šole (o valetah takrat nismo vedeli prav nič), nekateri pa so na žalost tudi že pokojni; ja, tu pa so še slike iz srednje šole; lepi spomini na vsa štiri leta, na razne ekskurzije in izlete, poseben spomin pa je “maturantski pohod”; ne vem, če je danes še tako…dva dni smo se (kljub dežju) z okrašenim vozom, ki so ga vlekli konji s kmetije ene od mojih sošolk, vozili od podjetja do podjetja in z “Gaudemaus igitur” nabirali denar za maturantski izlet – nepozabno!
No, zdaj pa res moram albume odložiti in nadaljevati s čiščenjem. Ne…samo tegale še pogledam: slike moje (najine) poroke in slike najinih otrok, ko so bile še majhni. Album odložim na polico, da ga bom lahko v miru pogledala kdaj drugič – upam da kmalu.
Danes pa so se klasični fotoaparati in kamere zamenjali z digitalnimi; fotografiramo in snemamo pa lahko tudi z mobilnimi telefoni, fotografije pa shranimo na računalnik. Mogoče je za mlajši rod to res bolj praktično, ampak meni se vseeno zdi, da so fotografije, shranjene v albumih, bolj “varne” od tistih na računalnikih…pa tudi album vzameš v roke raje kot računalnik.
Kot alternativa klasičnim foto albumom so v zadnjem času (za tiste, ki obvladajo delo na računalniku in le-tega tudi imajo) na razpolago za shranjevanje fotografij fotoknjige; le-te imajo lahko trde ali mehke platnice in je njihov zunanji videz podoben videzu knjige, le da v njej niso napisane zgodbe ali pesmi, ampak so njeni listi sestavljeni iz fotografij, lahko pa imajo tudi obliko revije. Oblikovanje je enostavno, izdelava varna in hitra, njihovo velikost in obliko pa izberemo sami. Ponudnikov za izdelavo fotoknjige, ki si jo lahko preko spleta ustvari vsak sam, je veliko.
